Kri, ne nafta, je bistvena surovina

Ostareli gospod iz analognih časov, čigar edini hobi je udeleževanje pogrebov, vse bolj spoznava, da ga upokojensko življenje dolgočasi. Odloči se, da se vključi v program za reaktivacijo seniorjev, in tako pristane kot pripravnik v hitro rastočem internetnem podjetju, kjer so vsi zaposleni rosno mladi.

Tak je osnovni zaplet ameriškega filma Pripravnik, ki so ga v dneh okrog božiča vrteli na eni naših televizij. Oldtimerja, 70-letnega pripravnika v spletnem podjetju, ki se ukvarja z modo (igra ga Robert de Niro), bi 33-letna lastnica (Anne Hathaway) takoj ročno odpustila, če mu socialni program ne bi zagotavljal vsaj šesttedenskega jamstva. Sčasoma se seveda izkaže, da je gospod Ben Whittaker izjemno vsestranski, spreten, iznajdljiv, natančen, vesten in moder možak. In pravljica se konča v pravem hollywoodskem slogu. Če bi nam takšen film zavrteli pred nekaj leti, bi mislili, da gre za parodijo, saj so bili starejši ljudje takrat dobri le še za v bolnišnice ali domove za ostarele, kjer so negibno čepeli v globokih foteljih in se obsevali s televizijskimi oglasi.

A film Pripravnik nosi letnico 2015, ko je nenadoma postalo zelo politično korektno opozarjati na starizem; to je stereotipno dojemanje starejših, v katerem predvsem dominira »prikrita« diskriminacija do njih. Pojem je antipodna podoba časa, v katerem družba prek popkulture poveličuje mladost. Svetovna zdravstvena organizacija v anketi med 83 tisoč prebivalci iz 57 držav ugotavlja, da 60 odstotkov vseh meni, da starejši niso dovolj spoštovani in da so zato potrebne spremembe družbenih norm.

Vendar to ni glavno sporočila Pripravnika, v katerem upokojenega menedžerja nikoli ne boli križ ali glava niti nima težav z mehurjem ali hemoroidi. Pripravnik je v resnici signal velikega preobrata na trgu dela, ki ga ne morejo več dovolj nasičiti s svežo delovno silo. Vprašanje postaja aktualno še posebno zdaj, ko je začel predsednik Trump čedalje bolj vodotesno zapirati meje z Mehiko. Vzrok je seveda drugje; delovna sila v ZDA že od 1999. upada za pol odstotka na leto. Do takrat je na trg dela pritiskala po drugi svetovni vojni osvobojena armada žensk, hkrati so začeli v pokoj odhajati prvi pripadniki povojne generacije, tako imenovani babyboomerji.

Velike korporacije, Ford, IBM, Barclays, so se začele ozirati po izkušenih upokojencih, ki bi se hoteli vrniti na delovna mesta. Raziskovalci ugotavljajo, natanko tako kot holivudarji v Pripravniku, da so upokojenci zelo izkušeni in vešči svojega dela, hkrati pa so pripravljeni svoje življenjsko znanje prodati po diskontnih cenah. Študije kažejo, da je mogoče znova aktivirane upokojence plačati tudi do 25 odstotkov manj kot redno zaposlene.

Tudi na stari celini zadnja leta vse več govorimo o starizmu, ne pa tudi o pomanjkanju delavcev, pač pa o zmanjševanju brezposelnosti. Unijo od začetkov širitve rešujejo ogromne zaloge sveže krvi v novih članicah na jugu in vzhodu skupnosti. Od tam se proti severu in zahodu nenehno vali nova delovna sila. V povprečju je po državah Unije 7,4 odstotka zaposlenih tujcev, toda kakšna Slovaška ali Poljska imata denimo komaj 0,3 odstotka tujih delavcev, medtem ko jih je v Švici kar 21 odstotkov in v Luksemburgu celo 51 odstotkov.

Ko teh nekaj podatkov seštejemo, se prikaže zelo preprosta logika nadaljnjega funkcioniranja Unije. Niso avtomati in roboti tisti, ki zagotavljajo delovanje sistema, ampak sveža kri. Ne nafta, ampak kri je bistvena surovina, ki jo potrebuje vsak politični sistem, in tako tudi ta naša Unija; zato ji ne preostane drugega, kot da se bodisi širi na nova območja bodisi da mlado kri uvaža z emigrantskimi konvoji. In oboje, zdaj eno, zdaj drugo, počne. Pomanjkanje sveže krvi bi zagotovo občutili tudi na sončni strani Alp, če ne bi imeli v bližini velikega bazena nekdanjih bratskih jugoslovanskih republik, ki je, na srečo, še prepoln mladih. In, priznajmo, upokojencev, ki bi se želeli spet aktivirati, pri nas tako rekoč ni. Upokojenstvo je, kljub mizernim pokojninam, še vedno sanjski stan, o katerem sanjajo že naši otroci – medtem ko čakajo na zavodu za zaposlovanje.