Le čevlje sodi naj kopitar?

Ali si kdaj igral nogomet? Si kdaj stal v vratih? Si kdaj vrgel na koš? Si držal hokejsko palico? Si kdaj smučal 100 km/h? In podobno. To so najpogostejši odgovori športnikov na preprosta – zakaj, kako, kje – novinarska vprašanja, zastavljena v trenutkih, ko so glave športnikov še vroče od bitk, ki se niso izšle ravno po njihovih željah. Trki jeznih, razočaranih ali pa užaljenih športnikov z radovednimi novinarji, ki naj bi javnosti zgolj posredovali tisto, kar ljudje želijo slišati ali videti, so mučni. Navijači tega ne vidijo, ne slišijo, lahko pa ocenijo, da vendarle niso dobili ustreznih odgovorov. Ponavadi se, ne da bi branil novinarje, navijači postavijo v bran športnikov in uporabljajo popolnoma enako retoriko z dodatkom – kdo pa so oni, da vsem solijo pamet?

Ničkolikokrat so novinarji bili in še bodo, kar je povsem logično, tarče nezadovoljnih športnikov. Še zlasti takrat, ko z njimi ne bodo na isti valovni dolžini. Zanimivo je, da hvalnice ponavadi prezrejo in teh je v slovenskem športu vendarle več, kljub ne vselej uspešnim zgodbam.

Opravičujem se za morda malo daljše moraliziranje na temo odnosa med športnikom in novinarjem, toda nekako sem le želel pojasniti našo plat dela. Ampak, če preidem k bistvu. Kaj, ko oceno ali komentar, ki ni najbolj pogodu naslovniku, spiše nekdanji as, priznani strokovnjak ali pa še aktivni športnik. In če je povrhu iz najvišjega razreda v primerjavi z glavno osebnostjo zgodbe.

Eno takšnih krutih soočenj z verodostojnim komentatorjem najvišje možne ravni je minuli teden doživel v našem časniku najboljši slovenski teniški igralec Blaž Kavčič. Z iskreno oceno ga je razgalil nekdanja št. 3 svetovnega tenisa Ivan Ljubičić. »Vsi Kavčičevi udarci so solidni, a niti eden ni odličen,« je med drugim zapisal o Blaževih veščinah. Sveže upokojeni as je bil odkrit, ni bil nesramen in nagajiv, samo povedal je tisto, kar so vedeli tudi novinarji, a zaradi različnih razlogov niso želeli biti nespodobni, nedomoljubni... Če bi bili predrzni, bi jih dobili po prstih. Ker pač loparja niso vsakodnevno držali v rokah vsaj poldrugo desetletje, da bi vedeli, koliko prelitega znoja in odrekanja je bilo treba, da je Blaž prišel do te ravni. In prišel je daleč, dlje od vseh drugih slovenskih teniških igralcev, v športu z najširšo možno svetovno konkurenco. Za marsikaterega uspešneža v drugi panogi pa je tako ali tako vrhunski as.

Ivan Ljubičić je, nam, novinarjem prišel kot naročen. Vsak užaljeni vrhunski športnik, ki prisega, da le čevlje sodi naj kopitar, je lahko srečen, da jih ne ocenjuje »čevljar« Ljubovega kova. Glede na to, kako težko prenašajo kritike, si zelo živo predstavljam jezo in bes naših asov, ki se vendarle ne zavedajo, da je Slovenija ob našem dojemanju športa zanje raj na zemlji. Prav zaradi omejenega zornega kota nam ob vztrajanju, da ne »spremljajo medijev, ampak...« tudi ponujajo za zgled »pozitivizem« tujih časnikov in televizij. Če bi jih bolje poznali, bi dobro vedeli, kako so lahko kruti.