Tiskane izdaje
Če ima življenje ceno, kaj ga smrt ne bi imela! Čeravno glodavčkova.
19. 7. Hrčki menda živijo do dve leti. So pa izjeme, ki potrjujejo pravilo. Jaz sem na prijazno usmrtitev, med dopustom, kar sem popisal, prvo izjemo odpeljal lani avgusta, danes, srečema korak pred oddihom, drugo. Je pa takole, pred tednom sva šla z Boltom, čeravno je (bil) micen, ga pišem z veliko, na pregled k veterinarki, na prvi pogled je sklepala, da gre verjetno za virozo, sva ga stehtala, njeno ugibanje me je stalo 30 evrov, s kapljicami za očke še čez. Danes nič tehtanja, veterinar, ne veterinarka, zadnji zdihljaji, natančen, ročni, otipovalni pregled, rak je bil, od znotraj ga je požrl. Usmiljenska injekcija za 15 evrov. Ja, človek, ki ob vnebovzetju bitjeca na denar gleda, je kurbež, ampak da je rak pol manj vreden od nahoda, to hočem povedati.
25. 5. Rad, nerad, znašel sem se v drugem najveličastnejšem slovenskem mestecu, moral sem ga pasirati, a se mi je dozdevalo, da se ne bom iz labirinta zmazal. Ustavim pri rdeči, ob meni beemve, tablični MB. V njem frajer, radikalno bolj bi- in tricepsiran, verjetno tudi pametnejši, če ne mlajši od mene. Mu nakažem, naj šipco spusti, mi ustreže, vprašam, prepričan, da slovensko: »A se gre tlele za Dravograt?« On: »Jes, hir left tu d rondo, den rajt.« Ubogam, pa razmišljam. Je videl mojo registrsko in smo ta močvirni morda pri totih tako osovraženi, da se z nami še po slovensko nočejo pogovarjati ali pa je bila njemu ljubljanščina tako tuja, če ne zoprna, kot je meni štajerščina. Ali pač: morda zgledam kot Anglež? Irec, Valižan, Litovec, Danec, Hrvat, saj je angleščina esperanto.
26. 7. Verjemite, ročna košnja trave je romantična samo v jutranjem prizoru Cvetja v jeseni, čeravno je tudi oni prizor vpet v sila solzeče se dogodje, samo pomislite na ubogega Danijela. Sposodim si orodje, si nataknem, po dveh letih so mi prav prišle, feratarske rokavičke in se ustopim pred strmal z bodikavim, debelostebelnim šavjem. Sem osel, pa vendar ne tolikšen, da s seboj ne bi še osle vzel. Ki pa mi je po par brusnih zamahih padla na edini kamen v polmeru kilometra in šla na troje, na četvero. Ječalo je travišče, ječalo je rezilo, a po dveh urah je bilo rastje nekaj decimetrov nižje.
27. 7. Sem mislil, da sem bil zadnjič na živem fuzbalu, ko je Osterc v jezi nažgal fuzbalko v zrak, pa je padla v romunski gol na Plečnikovi ostalini, a pozabil, da sem bil tudi nema priča prvoligaškemu spopadu Jevnice in enega prekmurskih ženstev. Danes pa prvič v Stožicah, locirane so nekje med grobom mojega očeta in stanovanjem, kjer me je (z materjo) vzgajal. Fascinantno, to sizifovstvo vsakdana, ti dveurni oprimki v skalovju brezciljnosti, dolgočasja. Koliko čustev, plusnih in minusnih! Ne upam si predstavljati, kaj bi za svetovno zgodovino nogometa pomenilo, če bi se Olimpija in Čelzi poslovila neodločeno.
30. 7. Če bi imel več sape, joj, koliko svečic bi danes upihnil.
