Levo mnenje: Drugi prvi mož

»Na volilni kongres Pozitivne Slovenije zagotovo pridem, ampak kot član stranke. Tam bom sporočil svojo odločitev.«

Nič novega torej. Ljubljanski župan nas bo pustil še malo čakati. Premierka je sicer v pismu poslancem PS izrazila svoje obžalovanje zaradi »Zoranove odločitve«, ki naj bi jo Janković že sporočil poslancem, in poudarila, da je naredila »prav vse, da bi PS imela tako predsednika vlade kot župana glavnega mesta«, a je župan vsesplošno interpretacijo njenih besed označil za napačno. »Ta stavek pove, da je še vedno možno oboje – da bi imeli predsednico vlade in župana glavnega mesta, in ne vem, kakšno zvezo ima tu predsednik stranke,« je na ponedeljkovih Odmevih besede Bratuškove zavil v meglo in vanjo pihnil še malo svoje nerazumljive retorike.

Dvovladje v stranki zanika, zatrdil je, da ni nikakršen »drugi mož« stranke, ampak »trenutno le njen član«. Član stranke, ki poslance Pozitivne Slovenije imenuje »moji poslanci«. To mu je najverjetneje ušlo, ampak podzavest in ego sta le podzavest in ego, nimaš kaj. Tudi njegove besede »čakal sem eno leto, da vidim, kaj se dogaja« kljub vnovič nerazumljivi retoriki namiguje prej na predsedniško kandidaturo kot na upokojitev.

Jasno je namreč, da če ne bo predsednik stranke, bo pač ostal vsaj župan Ljubljane. Meščani so namreč zelo pozabljivi, še najlažje pa si zapomnijo tiste stvari, ki jih lahko vidijo s prostim očesom. In to Zoran dobro ve. Prenovljen Kongresni trg, mestno središče brez avtomobilov in izginotje vrtičkarjev so tisto, kar šteje, oderuške najemnine gostinskih vrtov, propadajoča Cukrarna in oblepljeni mestni avtobusi pa so le postranska stvar v meščanskem selektivnem spominu.

Od ust do ust, od šanka do šanka, od gospodinje do gospodinje se sliši tisti stari rek »jeste krao, ali je i nama dao«, po kuloarjih krožijo takšne in drugačne zgodbe, toda vse so zgolj ugibanja in govorice, ki brez trdnih dokazov niso za v časopis. Mu pa pri tem, da noče odstopiti, ker, kot pravi, so naša sodišča tako počasna, da bi od njegovega odstopa do zaključka sojenja pretekla leta, dam celo prav.

Sem pa razmišljala še o nečem. Župan rad pove, da mu očitajo marsikaj, toda tega, da ne bi bil delaven, mu nihče ne more vreči v obraz. To drži. O Ljubljani ve veliko, včasih se zdi, da ve za vsako podrto ograjo, za vsak polomljen kandelaber. Ampak glejte, to je njegova služba, za to ga meščani plačujemo. Če imaš lokal, od svojega natakarja prav tako pričakuješ, da bo poleg strežbe praznil pepelnike, brisal prah na policah, poliral kozarce, praznil koše na straniščih, saj se, kot pravijo gostinci, »delo vedno najde.«

Tudi v mestu se delo vedno najde, vsaj župan ga. A kaj, ko se vseskozi zdi, da so njegovi apetiti večji, da mu samo Ljubljana ni dovolj. In spet bo sedel na dveh ali treh stolih, dokler ne bo videl, kje ima največ možnosti, zvesti mestni svetniki, njegova srečna mestna družina in meščani (takih je sicer vedno manj, a še vedno dovolj) pa mu bodo kimali, dokler se bo kimati dalo.