Tiskane izdaje
Bolj ko se pogovarjam s kreativci in umetniki v našem mestu, bolj se mi zdi, da občinski uradniki, tako imenovana županova velika družina, saj veste, živijo v nekem svojem svetu. Mladina in tista malo starejša mladina, ki jih dandanes šteje trideset in nekaj, seveda že nekaj časa vesta, da tako svet kot državo vodijo starci. Pa niti ne tako zelo stari po letih, ampak zgolj precej zakrneli v svojih prepričanjih, ljudje, ki so skupaj s svojimi frizurami, kostimi, glasbenim okusom in sodobnostjo ostali tam nekje v osemdesetih. Že res, da se radi mečejo ven, da so strašno napredni in da jim je jasno, kaj raja potrebuje, ampak v resnici nimajo pojma.
In čisto nič drugače ni v mestu, kjer njihov korak s časom šepa na marsikaterem področju. Vidijo namreč zgolj svoje projekte, kaj se na mestnih ulicah, odrih in v kreativnih prostorih v resnici že dogaja, pa se jim še sanja ne.
Tako na primer že leta revitalizirajo Rog. V strategiji razvoja kulture v MOL 2012–2015 so zapisali, da bo ob gradnji centra Rog (kar se do leta 2015, če vprašate mene, tako ali tako ne bo zgodilo) ustanovljen nov javni zavod, ki bo upravljal center, »zavod pa bo ustvarjalno umetniško žarišče na področjih likovne umetnosti, arhitekture in oblikovanja ter drugih kreativnih industrij in bo izrazito mednarodno usmerjen«. Ustanovili so RogLab, nekakšen laboratorij, v katerem naj bi pridobivali izkušnje, zbirali povratne informacije ter tako oblikovali vsebine in delovanje bodočega Roga. To je pa tudi vse.
V mestu gredo, medtem ko občina čaka na gradbena dovoljenja, stvari naprej. Ko so občinarje in župana za pomoč zaprosili ustanovitelji kreativnega centra Poligon, so slišali samo prazne obljube in izgovore, da projekt ni dovolj donosen. Kot da jim resnično popolnoma nič ni jasno, kot da ne vedo, da so druga velika evropska mesta že zdavnaj prepoznala potencial kreativne ekonomije, ki jo premorejo tovrstni prostori. Tudi Dunaj, mimogrede, mesto, po katerem bi se tako radi zgledovali.
Podobno sem zadnjič poslušala enega od zanesenjakov, ki nad vodo držijo gledališče Glej. Občina, lastnica prostorov, v katerih gledališče deluje, sem ter tja izreče kakšno prazno obljubo, zastarelost njihove pogodbe je ne zanima, hkrati pa vlaga denar v projekte, kakršni v Gleju že tečejo, torej bi jih lahko soustvarjali skupaj. Lani je tako v Židovski stezi odprla Kulturnico, tam pa BiTeater, v katerem je mladim gledališčnikom dala priložnost, da na profesionalen način pridejo do produkcije. Ker naj ti nikjer v mestu ne bi imeli prostora tega početi. No, v Gleju to počnejo že vrsto let.
Ampak očitno pogled iz mestne hiše do tja ne seže.
