Levo mnenje: Naslednjič grem peš

Slovenci smo pregovorno dobrodelni. Gledamo Tednik, sem ter tja pošiljamo SMS-sporočila z vsebino POMAGAJ ali kaj podobnega, podpiramo projekt Botrstvo, darujemo Anini zvezdici, mar nam je za otroke, socialno ogrožene družine in tiste, ki jih prizadenejo takšne ali drugačne naravne katastrofe. Pri nas večinoma poplave, se ve, država se pač krega, kdo je za kaj, koga in kje odgovoren, medtem pa mi pomagamo.

Vse lepo in prav, bi človek rekel, narod vzgojenih in sočutnih ljudi, bi se pohvalil. Dokler ne poskuša na avtobus mestnega prometa vstopiti z otroškim vozičkom. Zatakne, dobesedno zatakne se že pri vstopnih vratih – mamam z otroki in invalidom so, naj povem tistim, ki ne veste, namenjena srednja vrata novejših avtobusov. Če namreč pride zelenec žlahtnejšega letnika, je treba kar lepo počakati na naslednjega, saj ni šans, da se z vozičkom zbašeš gor. Zadnjič je tako šofer avtobusa, na katerega sem rinila svoj voziček, sredi mojega vstopanja voziček gladko priprl. Ja, priprl z vrati, prav ste prebrali. Brez opravičila in s spremljavo krikov nekaterih potnikov (in ja, najbolj žmohtna kletvica je prišla iz mojih ust) je vrata spet odprl in naprej nemo zrl predse.

Kakorkoli že. Ko se mama z vozičkom začne približevati svoji izstopni postaji, se – logično – začne ozirati okrog sebe in v upanju na dobro presojo skenira potnike, v iskanju tistega, ki bi ji bil pripravljen prijeti spodnji del vozička in ga pomagati varno dostaviti na tla želene postaje. Glejte, takole gre: pri vstopu vsi zrejo vate, ko se rineš do prostora, namenjenega mamam z vozičkom in invalidom. Potem te srepo gledajo, ker ne greš na drug konec avtobusa prislonit urbane. Izpust vozička in sprehod do najbližjega odčitovalca urbane je namreč misija nemogoče, če si na avtobusu sama. Med zibanjem do postaje te še opazujejo s kotičkom očesa, da vidijo, kako ga boš preživela in na katero nogo se v ovinkih in pri speljevanju avtobusa laže loviš, ko pa vidijo, da se začenjaš pripravljati na izstop, se začne vzajemna ignoranca. Nihče več te ne vidi in nikomur ni niti najmanj jasno, da boš potrebovala pomoč pri sestopu z avtobusa.

Prvič, ko sem se znašla v tej situaciji, sem za pomoč prosila gospoda, ki je šel dol na isti postaji, ta pa me je gladko zavrnil, češ da se mu mudi na drug avtobus. Pomagala mi je starejša gospa. Naslednjič se me je usmilila neka druga mama, ki je svojega otroka priročno nosila v kengurujčku. Nazadnje sem se podviga morala lotiti kar sama. Someščani in someščanke so medtem zrli v svoje mobilne telefone. Za njihovo karmo in mirno vest lahko samo upam, da so pošiljali dobrodelne esemese in pomagali kakšnemu drugemu sodržavljanu v stiski. Sama pa grem naslednjič raje peš.