Levo mnenje: Pes je pes. Če verjameš.

Mineva pet mesecev, odkar sem na čisto običajen majski ponedeljek brez globljega premisleka sedla v fantov avto (»takoj bova nazaj, pol urce,« je obljubljal), se odpeljala proti Gorenjski, tam nekje za Brnikom zavila desno na vaško cesto, s pomočjo pametnega telefona parkrat ustavila pred napačno hišo, končno našla pravo, se na prvi pogled zaljubila v edinega mladička, ki je kmetu še ostal (»ta je mal' posebna,« se je že vnaprej opravičeval), zagrabila najbližjo škatlo, malo psico (»Dača bo«) položila vanjo, sedla na sovoznikov sedež, potem pa nekje v okolici Brnika pogledala fanta in vprašala: »Kaj pa to sploh jé?«

V tem času sem seveda naštudirala, kaj in kolikokrat na dan »to sploh jé«, hkrati pa v mestu odkrila še en vzporedni svet – svet pasjih ljubljenčkov in njihovih lastnikov. Zabaven svet.

O tem, da se pasje mame in očetje radi pogovarjajo direktno s tvojim psom, sem enkrat že pisala. Da bom takšna postala tudi sama, pa nikakor nisem mogla predvideti. Vidite, edino pravo pasjo izkušnjo imam iz obdobja otroštva in zgodnjega najstništva, edini pes, s katerim sem navezala pristno prijateljstvo, je bila takrat namreč domača psica v srbski vasi moje bake in dedata. Zato sem seveda imela svoj pogled na pse. Pes je pes, je bilo prvo pravilo na vasi. Jedla je, kar si ji dal, povodca ni poznala, prosto se je potepala po vaških »sokakih«, ponoči čuvala hišo, vanjo ni imela vstopa, za posteljo sploh vedela ni, da obstaja, in nihče se ni ukvarjal z njenimi željami. Kot to na primer sama počnem danes. Berem knjige o tem, kaj pomenijo privihani uhlji, kaj hoče pes sporočiti, če te gleda »izpod čela«, kaj pomeni, če se dlaka ne sveti, predvsem pa o tem, kako za vraga psico naučiti, da tistega povodca ne vleče, kot da je od tega odvisno njeno življenje.

Hkrati s psico je prišlo tudi simultano prevajanje njenega vedenja. Najraje takrat, kadar sreča pasjega kolega ali kolegico. »Ja živjo, živjo,« pozdravljamo ostale štirinožce namesto lastnikov, »ti si pa nagajiv,« jim določamo lastnosti. Potem pride trenutek, ko je treba razložiti vse posebnosti svojega psa, »naša je pa ...« ali »naš res ne mara ...«, vsem po vrsti pa se nam tako ali tako zdi, da sta »naša« ali »naš« neka pasja posebnost, nad katero bi obnemel še sam Cesar Millan.

Kadar se psi odločijo, da se jim ne da več poditi po travniku, jih priganjamo k igri (»da bo vsaj doma mir,« smo si edini), kadar igra postane preveč groba, jih od daleč opozarjamo, da »eeeej, u izi, počasi«, kot da bo pes takrat dejansko spustil goltanec svojega kolega in ga začel nežno poljubljati po smrčku. Še najraje pa se hvalimo z odpoklicem, ki nam v večini tako ali tako ne uspe.

Po petih mesecih torej lahko rečem, da sem skorajda že poznavalka, vedno bolj jasna pa mi je tudi tista o »človekovem najboljšem prijatelju«. Še vedno se mi namreč zdi najbolj fino, da psica skoraj pade vznak od veselja, ko pridem domov, pa čeprav sem samo odnesla smeti. Le kdo si ne bi želel takšne »bestičke«, razumeš.