Tiskane izdaje
Težko bi šla mimo dogodkov preteklega tedna, ne da bi se mi misel ustavila pri Marihuana maršu, ki je prejšnjo sredo zasedel Kongresni trg. Že kakšen dan prej sem v svoj službeni poštni predal dobila dve sporočili – eno od Združene levice in eno od Socialnih demokratov –, ki sta sporočali, da se končno tudi del politične scene obrača v prid legalizaciji konoplje.
Medtem ko se je ekipa iz ZL odločila, da bo do poletja najprej poskušala urediti področje industrijske konoplje, nato legalizacijo konoplje v medicinske namene, na koncu pa še področje rekreativne uporabe, so se pri SD s projektom Legalizator odločili za bolj neposreden pristop. Na Marihuana maršu so uredili platformo, na kateri so zbirali predloge ljudstva o tem, kako bi se zadeve sploh lotili. Predstavljenih je bilo pet predlogov – od popolne legalizacije, s katero bi bila marihuana na trgu dostopna kot na primer solata, do totalne prepovedi – mimoidoči pa so s papirnatimi všečki podprli tistega od predlogov, ki jim je bil najbliže.
Seveda mi je jasno, da gre pri vstopu politike v to tematiko tudi za nabiranje političnih točk, kar tako enim kot drugim niti ne gre zameriti. Sem pa, priznam, malce privzdignila obrv ob pogovoru s pobudniki, ki prihajajo iz vrst SD. Ko sem namreč postopala ob velikanskem plakatu, kjer so bili napisani vsi predlogi, in z legalizatorji klepetala o ureditvi področja, smo najprej pet minut po nepotrebnem debatirali o tem, kdo se je česa prvi spomnil.
Ob moji sicer precej pozni ugotovitvi, da gre za kotiček, ki ga je uredila politična stranka, sem namreč omenila, da je fino, da so se k tej temi spravili tako oni kot tudi Združena levica. V odgovor sem od avtorja Legalizatorja dobila, da je bil »on prvi« in da »on na tej temi dela že veliko dalj časa kot ZL«. Ko sem se namuznila, da to v resnici niti ni pomembno, se je sicer strinjal in dodal, da »je v resnici za vse skupaj zaslužno ljudstvo«, a priokus je ostal.
A to pisanje ni namenjeno tožarjenju o nabiranju političnih točk, želela sem razmišljati o načinu osveščanja in ozaveščanja ljudi o ureditvi področja legalizacije marihuane. Na maršu so sicer prebrali deklaracijo o legalizaciji, ki jo je podpisalo več kot tri tisoč ljudi, ampak to je bolj prepričevanje prepričanih. Tisti, ki o tej temi še vedno vedo premalo ali so mnenja, da marihuana nima kaj delati v življenju povprečnega Slovenca, so se v sredo Kongresnemu trgu pač izognili. Koga s(m)o torej preteklo sredo ozaveščali, komu kaj razložili, koga izobrazili? To me zanima.
Pogrešala sem debate, okrogle mize, konstruktivne pogovore. Pogrešala sem zgodbe tistih bolnikov, ki posledice raka blažijo s pomočjo medicinske konoplje in hašiševega olja, ki ga morajo še vedno kupovati na črnem trgu po nereguliranih cenah. Pogrešala sem kresanje mnenj in navajanje argumentov za in proti.
Ureditev področja konoplje namreč ni nujno potrebna zato, da bomo lahko nemoteno pohali in zvijali džojnte, kjer se nam bo zahotelo. Je seveda veliko več od tega. Ampak dokler bo v očeh neprepričanih Marihuana marš zgolj en dan v letu, ko se s Kongresnega trga vije vonj po marihuani in nič kaj več od tega, bodo pač ostali neprepričani. In tako se bo težko karkoli spremenilo. Tri tisoč podpisov na peticiji gor ali dol.
