Levo mnenje: Stanovanje, nasvidenje!

Veste tisto, ko se hočeš prijaviti na razpis za neprofitno stanovanje, pa ti, kakorkoli obračaš, vsakič znova zmanjka vsaj 70 točk? No, to.

Da življenje ni potica, sem ugotovila že pred leti. In da se razumemo – nikogar, ki stanovanje potrebuje bolj kot jaz, ne bi rada izrinila iz tekme. Vseeno pa ne morem verjeti, da imam tako malo možnosti. Moje prvo reševanje vloge za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem se je začelo obetavno. Če seveda pustimo ob strani, da sem se želela potegovati za eno od petdesetih, označenih kot stanovanja za samske osebe. Pih, samske osebe pa take. Raje bi videla (ali se morda le bolje počutila), da bi pisalo »stanovanja za enočlanska gospodinjstva«, ampak okej, okej, ne bodimo pikolovski.

Ime, priimek, izobrazba, davčna številka, emšo, vse to izpolnjujem še prav zagnano, z lepimi, čitljivimi črkami, uporabljajoč ta fino pisalo. Zakonca nimam, ožjih družinskih članov, za katere bi veljala medsebojna dolžnost preživljanja, tudi ne. Obrnem list in že me zmoti nova stvar.

Čeprav vlogo izpolnjujem v letu 2013, sta listi A in B razdeljeni glede na prihodke v letu 2011. Vem, vem, razpis je bil zunaj 15. decembra 2012, ampak vseeno, no. Zakaj so pomembni prihodki izpred dveh let? Glede na gospodarsko, življenjsko in zaposlitveno situacijo, v kateri smo danes, se v dveh letih, pa recite, če ni res, lahko marsikaj spremeni.

Ampak okej, gremo naprej. Obkljukam skoraj najmanj točkovan status »podnajemnika tržnega stanovanja« in začnem seštevati točke. 190. Plus ... iščem, iščem ... ne živim (hvalabogu) v neprimernem stanovanju, zato tukaj ne dobim nobene točke. Tudi funkcionalnost mojega podnajemniškega stanovanja mi ne prinese točk. Prav tako ne otroci, ki jih nimam, niti člani gospodinjstva, starejši od 65 let, ki bi jih morala preživljati. Še vedno sem torej pri 190 točkah. Zdrava sem (hvala, življenje!), nič točk, starejša od trideset let, nič točk. Živim sama, nič točk. Nimam delovne dobe, daljše od 12 let, nič točk. Aha! Izobrazba – univerzitetna diploma mi prinese 50 točk. O, radost! Na prejšnje razpise se nisem prijavljala, nič točk, nikoli nisem živela v rejniški družini, nič točk.

Oči se mi zasvetijo, ko vidim, da za več kot 20-letno bivanje v Ljubljani dobim dodatnih 130 točk. »Nekaj pa bo,« si začnem že skoraj požvižgavati od optimizma, v upanju, da bom le dosegla tistih, mislim, da približno 450 točk, ki so bile na zadnjem razpisu zagotovilo za uspeh.

Pripravim kalkulator za nadaljnje seštevanje, a kaj kmalu ugotovim, da je to to. Konec. Fine. Kraj. The end. Okej, moram biti poštena, tokratni razpis uvaja nov projekt, in sicer obstaja možnost, da tisti, ki ne zberejo dovolj točk, v okviru javno-zasebnega partnerstva med MOL in lastniki stanovanj dobijo v 20-letni najem stanovanje z neprofitno najemnino. Majhno možnost torej še imam. Za 22,66 evra, kolikor znaša upravna taksa, lahko poskusim.

Pa mislim, da mi bo uspelo? Ne.