Levo mnenje: Tujega hočemo, svojega damo

Ljubljani se je v preteklih tednih mešalo od okusov. Ne samo da se je vrnila Odprta kuhna, »nekaj najboljšega, kar se je zgodilo Ljubljani v zadnjih letih«, kot je v televizijske kamere povedal znani voditelj, Pogačarjev trg so čez vikend zasedli še hamburgerji. Družabna omrežja so pokala po šivih od fotografij s tržnice, instagram filtri pa so izkušnjo naredili še lepo na pogled.

Ko se lokalno oko ob petkih takole ozre po dogajanju ob Plečnikovih arkadah, se mu zdi skoraj nemogoče, da je kuhna v mestu šele tri leta, še bolj neverjetno pa se zdi, da se je moral tovrstne ponudbe spomniti tujec. O tujcih seveda nič slabega, čudi me le, kako se česa takšnega že zdavnaj ni spomnil kakšen človek z naše strani Alp. Vključno z mano, seveda.

In če je ideja za kuhno pač prej kapnila nekomu drugemu, ne pa lokalcu, gre pri tridnevnem glasbenem festivalu Flow, ki bo junija zavzel območje nekdanje Tobačne tovarne, za nekaj drugega. Tudi tega bo sicer v mesto pripeljal v Ljubljani nad Bikofejem živeči tujec, a tu ne gre za idejo, ki se je prej ni spomnil nihče, gre bolj za pogum, da si kaj takšnega sploh upa. Pa ne zato, ker bi bila naša prestolnica do festivalov neprijazna, ampak predvsem zato, ker Ljubljančani in Ljubljančanke na svoji zemlji neradi zapravljamo večje vsote denarja za vstopnice.

Pri nas je namreč tako, da običajen meščan, ko sliši za dogodek, najprej preleti kontakte v telefonskem imeniku, v upanju, da ima notri tistega, ki bi mu lahko priskrbel brezplačno vstopnico. Če tega nima, pomisli na vse novinarje, medijske ljudi, pomembneže in tiste, ki mislijo, da so pomembni, ki jih pozna in razmisli, če bi mu lahko pomagal kdo od njih. Če njegova mreža tudi tam ne obrodi sadov, je več kot polovica možnosti, da na dogodek raje ne bo šel, kot da bi plačal polno ceno. Tudi novinarji, medijski ljudje, pomembneži in tisti, ki mislijo, da so pomembni, ponavadi vstopnice nafehtajo še za koga drugega, ne samo zase. In ker je takih ljudi pri nas veliko, gre dober delež zastonj kart še tja. Ampak okej, taki pač smo. Ker organizator festivala v kotlini živi že nekaj časa, verjamem, da je tudi to našo slovensko fehtarijo vzel v zakup in da tu ne gre le za brezglavi pogum, ampak za neko računico, ki bo dvomljivcem pokazala, da nimamo pravega razloga za dvom.

Je pa še en nakup slovenskega proizvoda – vsaj tako se zdi po prvih odzivih – v teh dneh zadovoljil državljane. Laško je od zdaj v rokah nizozemskega pivovarja, katerega ime poznajo vsi. Tudi James Bond. O gospodarstvu premalo vem, da bi pametovala o učinkih in posledicah nakupa, lahko pa laično ugotovim, da so ljudje zaradi tega kar malo boljše volje. Ker gre za Heineken. Ker se fajn sliši. In če bo – brez našega denarja, juhu – ime naših dveh pivovarn ponesla v širni svet, se bomo po ramenih ponosno trepljali tudi mi. Tako kot se zaradi Odprte kuhne in se bomo za Flow festival. Če bo ta seveda uspešen. Sicer bomo pa tako ali tako vsi povprek govorili, da smo tako ali tako vedeli, da nima šans. Volk privoščljivosti bo sit, slovenska koza in njen denar pa – kaj češ lepšega – cela.