Luka ima gole, Andraž evre
ned, 25.12.2016, 09:00
Luka ima gole, Andraž evre
Prvovrstni strelec je jeseni z bravuroznimi goli prepričeval nejeverne Tomaže, da jabolko ni padlo daleč od jablane.
Nogometaš leta je ... Luka Zahović!

Nisem imel veliko pomislekov o tem, koga naj izberem za slovenskega nogometnega kralja leta 2016, čeprav je bil na domači sceni navzoč le dobre tri mesece. Toda zelo zelo učinkovito! Da razjasnimo, kralja slovenskih igrišč, ne španskih, italijanskih, nemških ..., na katerih z več ali manj uspeha brcajo številni slovenski nogometaši, in to za milijone, stotisoče evrov ter brez davkoplačevalskih drobtinic državljanov Slovenije.

Prva in največja zmaga komaj 21-letnega najboljšega strelca slovenske nogometne lige je, da ni več sin Zlatka, najboljšega nogometaša v samostojni Sloveniji in športnega direktorja kluba, za katerega zabija gole, temveč je preprosto Luka. Prvovrstni strelec, ki je jeseni z bravuroznimi goli prepričeval nejeverne Tomaže, da jabolko ni padlo daleč stran od jablane. Po enoletni kalvariji na Nizozemskem je vzniknil kot ptič Feniks. Pri Heerenveenu ni bil kos divjaškemu ritmu nizozemske lige, nekoč prvenstva, ki je bilo sinonim za vzgajanje nadarjenih igralcev. Seveda mi je tudi kristalno jasno, da brez neizmerne očetove ljubezni v vijoličnem dresu Luka zdaj ne bi zabijal golov za Maribor. Oziroma malo verjetno je, da bi sploh dobil priložnost in imel toliko podpore, kot jo ima pod Kalvarijo in tudi v trenerju Darku Milaniču.

Ne glede na očetov vpliv se je Luki posrečila velika stvar. Ušel je iz starševskega objema in izstopil iz njegove velike sence, kar je bilo za marsikaterega sina slavnega očeta prej nepremostljiva ovira kot prednost. O tem, kako težko je biti sin velikega očeta, bi vam lahko povedal kar najboljši slovenski nogometaš Brane Oblak. Njegov sin Robi je imel v nogah reprezentančni potencial, a je bil za vse vedno le Branetov sin, zaradi česar je plačal hud davek. Zlatko Zahović je Luko že zdavnaj »programiral«. »Ne bo višji od mene,« mi je dejal pred leti. Razkril je še, da je že kot otrok odstopal od vrstnikov (pri Benfici) prav po tem, da je imel izjemen strelski in prostorski občutek. Telesno je bil vedno šibek, bil je »pišče«, zato se je moral zanašati na druge talente. Zdravniki so Luki že kot otroku izmerili, koliko bo visok in kakšen bo njegov stas. V ničemer se niso zmotili.

Lukova razvojna pot bi lahko bila tudi moteča za slovensko nogometno stroko, ustvarjalce nogometašev. Prav veliko junakov, ki so v njegovih golih in potezah videli mojstrovine, ni bilo. Če so sploh bili, morda niso bili le slišni. Res je, ni še zagotovila, da bo Luka kdajkoli postal nogometaš vrhunskega formata, toda že zdaj je v slovenski ligi dosegel veliko več kot mnogi »oglaševani« in leto, dve, tri leta starejši upi. Zanj je najpomembneje, da ima pot do raja odprto. Vse je v njegovi glavi in nogah.

Nogometna pot Luke se prepleta s potjo ljubljanskega »princa« in poldrugo leto dni starejšega Andraža Šporarja. Na eni strani je Luka, ki se je moral vrniti iz neizprosne tujine, da bi oživel ali rešil kariero, na drugi je Andraž, ki mu grozi podobna izkušnja, če se ne bo korenito zasukal njegov status v Švici pri Baslu. Že več kot leto dni ni dosegel gola v uradni tekmi.

Dilema, goli ali denar, je večna, kot je selektorjeva, koga bo izbral. A za zdaj velja, da ima Luka gole, Andraž pa evre.

Luka ima gole, Andraž evre

Prva in največja zmaga komaj 21-letnega Zahovića je, da ni več Zlatkov sin, temveč je preprosto Luka. Foto: Leon Vidic/Delo

Prijavi sovražni govor