Maratonski spomini in nasvet obstreljene race

Tole pišem zato, ker ne morem več teči, lahko samo - občasno, ko Bog teka za nekaj časa umakne bolečino iz gležnja in hrbta - počasi džogam. Džogam. Se pravi, počnem nekaj, kar je med hitro tekom in počasnim tekom. Zakaj je tako? Ker sem v času, ko sem veliko tekel, med tem delal velike bedarije, tudi takrat, ko sem se pripravljal na katerega izmed kakšnih svojih desetih, petnajstih malih maratonov in mojega edinega velikega. Rad sem tekel, dober tekač pa nisem bil nikoli. Stil obstreljene race je bil moj zaščitni znak. Stopala s prsti na ven in milimetrsko dviganje nožic. Okoli štiridesetih, ko sem precej vadil, sem potoval na 21 kilometrov uro in 26 minut (deseti kilometer 40.08) in kakšno leto kasneje, že precej načet, in zgolj na kolesarsko vzdržljivost, sem svoj edini maraton preracal v treh urah in 25 minutah. Sem pa šel drugo polovico pet minut hitreje kot prvo, kar je dobra podlaga za pogovore o teku - za šankom.

Se pravi, da sem bil tisto, kar je lahko vsak, ki se spopade s tekom. Ljubitelj teka. In še danes, še vedno, se imam za nekakšnega tekača - čeprav lahko samo kolesarim. Zadnjič sem tekel pred kakšnimi dobrimi petimi leti, ko se mi je zdelo, da moram nekaj sporočiti, nekaj, česar mediji takrat nismo bili sposobni dovolj jasno razgaliti.

Majica z napisom "Bosanci, oprostite, nismo vsi Slovenci Hilde", še vedno počiva v moji zapuščeni in v za mano nekako žalujoči tekaški opremi. Pokopališče copat in švica za večno.

Ampak, nostalgija je za starčke, no ja, saj malo že sem, tekaška pamet pa je za normalne, ki vas čaka maraton!

Zato, z lastnimi in tujimi izkušnjami, par stavkov o tem, katere dele tekaške vadbe lahko izpustimo, pa bomo še vedno pretekli maraton. Ali pol maraton. Zase, seveda, ne za rezultat.

Nadaljevanje kolumne si preberite na tej povezavi Polet O2!