Dom in svet: Mediokritete

Aktualna garnitura voditeljev ne more rešiti Evrope.

Objavljeno
25. april 2017 16.36
uho*Juncker - obisk
Saša Vidmajer
Saša Vidmajer

Srečal sem dva velika uničevalca, eden je bil David Cameron, je v nedavnem intervjuju rekel Jean-Claude Juncker. Predsednik bruseljske komisije je govoril o zgodovini, ki ne bo prizanesljiva do premiera, ki je spravil Veliko Britanijo iz Evropske unije. Njen odhod podira ravnotežje moči v Evropi, hkrati je »do neke mere uničil Združeno kraljestvo, tudi če ne bo vala neodvisnosti Škotske.« Cameron je bil uničujoč za Otok, a tudi Juncker je uničujoč za EU. In zato bi lahko ta zadnji govoril tudi o sebi.

Njegova kariera je že dolgo v zatonu, za seboj ima 14 volilnih mandatov in nobene energije več, delovne naloge je preložil na svojega makiavelijevskega šefa kabineta Selmayrja. Predvsem pa počne z evropsko komisijo isto, kot je počel José Manuel Barroso. Še nikoli prej ni bila institucija tako nevplivna, redko kdo je odvzel komisiji toliko moči, vse niti so prešle v roke evropskega sveta. Zato gledamo Evropo nacionalnih držav. Kje je kak Jacques Delors, ki je bil na čelu bruseljske komisije ob nastajanju maastrichtske pogodbe, in ta je iz Evropske skupnosti ustvarila Evropsko unijo in pripeljala do evra? Toda Juncker je samo eden od mediokritetnih politikov na vrhu.

V Bruslju je predsednik evropskega sveta Donald Tusk, razvpito bleda pojava in Slovan, ki je leta 2014 nakazal spremenjena razmerja v Uniji; njegova najtesnejša partnerica je najmočnejša evropska političarka Angela Merkel. Predsednik parlamenta je uradnik Antonio Tajani, visoka predstavnica za zunanjo in varnostno politiko je neizrazita Federica Mogherini brez specifične teže. Dva od treh je kadrovala nemška kanclerka, in čeprav zasedajo najvišje evropske funkcije, nobeden od njih nima avtoritete.

Medtem ko nacionalnim voditeljem ni mar za evropske službe, pa tudi v državah članicah, celo v največjih evropskih državah, ni nobenega državnika. Ne gre samo za to, da je bila za Françoisa Mitterranda Evropska unija osebni projekt in je Helmut Kohl, kljub protestom v vladi v Bonnu in v Nemčiji, zagovarjal evropski interes. Tudi v nacionalnih okvirih so povsod šibki, neprepričljivi voditelji. V Franciji pravkar gledamo predsedniško kampanjo, kakršne še ni bilo, razdrli so se vsi politični vzorci, Hollande je prvi, ki se je odrekel kandidaturi za drugi mandat. Favorit za eno najmočnejših predsedniških funkcij na celini je Emmanuel Macron z boleče neprivlačno kampanjo, ima se za »rešitelja« Evrope pred umazano Marine Le Pen.

V Italiji se je pred kratkim poslovil Matteo Renzi, populist, podoben Berlusconiju, in oseba mediokritetne politične kulture. V okolju, kjer je forma več kot vsebina, nikoli ni znal nagovoriti državljanov na primerno izboren, elokventen, seriozen način. Že samo njegov površni ton je zmanjševal politično staturo. Tudi Beppe Grillo kaže propad neke kulture v državi.

V srednji in vzhodni Evropi so politične zvezde avstrijski zunanji minister Sebastian Kurz, na Madžarskem in Poljskem suverenista Viktor Orbán in Jarosław Kaczyński. In niti Angela Merkel ni državnica: njeno evropejstvo je plitko, z dogmo varčevanja je Grčiji nastavila zastrašujočo past, ki je razbila solidarnost Unije. V začetni dobrodošlici beguncem je bilo zaznati ideologijo univerzalizma, a ravno njena politika je okrepila populizem v Evropi.