Miren večer pred televizorjem

Izgleda kruto, ni pa črno-belo. Presenetljiva ukinitev grške nacionalke je po eni strani priložnost za reafirmacijo pomembnosti novinarjev kot družbenih watchdogov, ki hočeš-nočeš tonejo v irelevantnost – po drugi pa tudi priložnost za razmislek, v čem je danes smisel javne televizije.

Miren večer pred televizorjem ni več to, kar je nekoč bil. Moj najzgodnjejši spomin na televizijo – med najzgodnjejšimi sploh – je serija Izgubljeni v vesolju, ki so jo na TV Ljubljana vrteli sredi šestdesetih. Razen da so pošasti – po mojem takšne kot Frunobulax, kakršnega opisuje Frank Zappa v komadu Cheepnis na Roxy & Elsewhere – lovile astronavte, se ne spomnim, za kaj točno je šlo.

V mislih pa vendarle vidim tisti sivi kavč v dnevni sobi, na katerem sva sedela z mamo in gledala, jaz pa sem ji od strahu plezal v naročje in si zakrival oči s povštrom, kadar je postalo napeto.

Miren večer pred televizorjem je po vseh teh desetletjih zame še bolj pregrešen luksus kot nekoč. V življenju so me naučili – pa ne le starši –, da je pretirano gledanje televizije škodljivo. Še danes, ko zelo malo gledam televizijo, imam prav slabo vest, če se mi zdi, da sem je gledal preveč. Tudi če gledam javno televizijo.

Kot nekdo, ki mu vonj pečenih kostanjev ob nedeljskih popoldnevih po zaslugi televizije prikliče iz meandrov spomina podobo škilastega leva Clarencea, lahko rečem, da sem človek stare šole. Zato si upam reči, da ideja abstraktnega ali konkretnega človeka, ki gleda televizijo – pa naj je star dve leti, dvajset, petdeset ali pa sto –, ni nekaj čisto normalnega ali vsaj ne kulturno idealnega.

Miren večer pred televizorjem je danes v bistvu multimedijska in ekonomska izkušnja. Četudi še vedno gledamo gibljive slike in četudi je sprejemnik – uh, kako retro to zveni! – še vedno osrednja naprava, gre pravzaprav za tehnološki, kulturni in marketinški miks, ki je daleč, daleč od škatel, iz katerih se cedijo vsebine in reklame.

Že sama simbolika nekdanje furnirane skrinje pove veliko v primerjavi z današnjimi ploščatimi televizorji. Nekoč je bila televizija polna presenečenj in skrivnosti. Danes pa je v njej – tako rekoč na njej, obešeno na steno – vse več tistega, kar sami damo vanjo.

Miren večer pred televizorjem je danes po zaslugi dodatka ali dveh – s komaj kaj žicami, za nekaj voltov – precej kompjuteriziran. Pri vseh kanalih, ki nam jih ponudniki dostavljajo v stanovanja, lahko za nameček brskamo še po vsebinah ultimativnega ponudnika, znanega kot internet, in si pretakamo sliko na tako imenovani mali zaslon – ki je seveda največji v dnevni sobi.

Mali zaslon je metafora, ki je nastala iz velikostne razlike z zaslonom v kinodvorani. No, kino je mrtev. Kino je vinil. Kuriozum za kolekcionarje in avdio-, pardon, filmofile.

Na televizor si lahko pretakamo slike in zvok iz računalnika, bodisi igrice ali filme, v bistvu karkoli. Če hočemo, lahko nanj predvajamo celo tekst. To je verjetno najbolj praktičen način, kako lahko več ljudi hkrati bere eno knjigo - če le berejo enako hitro.

Predstavljam si skupino mulcev, ki se učijo za maturo. Eden na iPadu podčrtava kombinacijo zapiskov in fotografiranih odlomkov učbenikov in potem zrcali zaslon po AirPlayu via AirPort na Apple TV in nazadnje v televizor – drugih pet pa se jih zraven pifla.

Zanimivo je, kako vseeno je po drugi strani majhnim otrokom za televizijo. Ta je bila za prejšnje generacije glavni dnevni nematerialni doživljajski svet onstran knjig in s tem za mnoge po defaultu fascinantna še globoko v odraslost. Zato je toliko staršev in nasploh odraslih skeptičnih nad otroško konzumacijo vsebin na iPhonih, iPadih in iPodih.

Tudi sam se zavzemam za uravnoteženo dieto, sestavljeno iz različnih aktivnosti – in priznavam, da mi pogosto ne preostane drugega, kot da uporabim argument moči. A zame ni dvoma: te zadeve so veliko boljše kot televizija, kakršno smo poznali.

Miren večer pred televizorjem je za otroka Indiana Jones na Pop TV ali Fantastične leteče knjige g. Morrisa Lessmora, projicirane z iPada ali YouTuba.

Na nacionalki pa so še danes prepričani, da hodijo otroci spat, ko se začnejo poročila.

Problem javnih televizij pa niso samo drugačne kulturne navade in drugačni tehnološki parametri. Problem je tudi pokroviteljski odnos do javnosti.

Javni RTV servisi so tako v kulturnem kot političnem smislu eden od velikih civilizacijskih dosežkov XX. stoletja. Radio in televizija pod posredno kontrolo države sta prvič v zgodovini omogočila res množično, serijsko implementacijo razsvetljenskih predstav o kultiviranem, obveščenem, ozaveščenem posamezniku, državljanu.

Čeprav ni nobena država zaradi tega postala kulturna in medijska Indija Koromandija, so nacionalke dobro poslovale in smiselno funkcionirale, dokler so lahko.

Bolj ko sta produkcija in konzumacija medijskih, kulturnih in nenazadnje tudi političnih vsebin naraščali, bolj je bilo gatekeepersko poslanstvo javnih televizij videti smiselno. Nekdo je moral biti dobronameren zbiratelj, procesor, urednik, kurator te godlje informacij, zmešane iz vse bolj oddaljenih skrajnosti.

Še preden je za ves ta podvig zmanjkalo denarja, pa je - ne nujno po zaslugi interneta, čeprav ta ni pri tem nedolžen - postalo manj samoumevno, milo rečeno, da nek institucionalen pokrovitelj javnosti ves čas dopoveduje, kaj je najbolje ali najbolj prav. Ljudje so se po zaslugi javnih služb, med katerimi je bila morda najpomembnejša prav RTV, državljansko in demokratično emancipirali do te mere, da take instance več ne rabijo. Otroci so odrasli.

Grčija je eklatanten in paradoksalen primer. Res je seveda, da bi boljši menedžerji staro ERT postopoma demontirali, medtem pa bi vzporedno gradili novo - ne pa da so šli s tako radikalno potezo provocirat dom in svet.

Ne čudim pa se, da je Evropa v afektu zgroženih odzivov in ravno obratnih trditev dokazala, da je takšna javna institucija za državljansko zdravje v bistvu irelevantna. Podobno potrjujejo tudi aktualni dogodki v Turčiji in nenazadnje automne-hiver protesti v Sloveniji.

Na ulicah protestirajo tisoči proti temu ali onemu - na tekočem z vsem, z mnenjem o vsem, ozaveščeni o vsem, zrevoltirani na vse. Kaj hudiča ima s tem javna televizija? Ali bi imeli po zaslugi političnega pranja glave nacionalke - ene od mnogih televizij in še bolj mnogih medijev - protestniki bolj ali manj prav? Ali bi imeli bolj ali manj prav tisti, proti katerim protestirajo?

Javna RTV je dandanes za politiko in demokracijo irelevantna - ali vsaj toliko nerelevantna, da si ne zasluži svojega privilegiranega statusa. Poslanstvo gor ali dol. Mirnih večerov pred televizorjem ni več.