Mobilnost da te kap
Potniki na jug pa še posebej v tednu mobilnosti najlepše stojijo na miru.
Odpri galerijo
Evo, kako mobilni smo! Foto Roman Šipić
Medtem ko se v Sloveniji spravljamo z revizijo nad revizijo nad revizijo revizije zdavnaj revidiranih logističnih in infrastrukturnih projektov, življenje v svetu teče dalje. Trst, na primer, kar naprej slavi 300-letnico ustanovitve svobodnega pristanišča, ki jim ga je za vekomaj podaril avstrijski cesar Karel VI. (Kaj bi Trst brez Avstrijcev!)
Tržaški pristaniški šefi nas vztrajno prepričujejo, da imajo resne namene prehiteti Koper. Nazadnje z nekakšnim svojim drugim tirom. Slovenska politika pa nobeno leto septembra ne zamudi priložnosti, da ne bi govorila, kako skrbi za mobilnost.
Kako mobilni smo, najlepše dokazujejo »uspehi« našega letalca z najlepšim adrianskim imenom! Pozabite na svoje odškodnine za vse zamude, pozabite na ugodna potovanja v Bruselj. Vse bolj mobilne so tudi naše ceste s pločevinastimi zamaški in nesrečami na njih. Tudi na tirih smo mobilni, saj v Koper pripeljeta iz Ljubljane kar dva potniška vlaka na dan, ki predrvita to dolgo in nevarno pot v samo dveh urah in pol. Za Karavanke bodo morda kdaj izbrali izvajalce, ampak Ljubljančani se bodo medtem zadušili na ringu. Tretja os bo ostala šele tretja, saj še na prvi osi niso dokončali ceste v Istro in je še najmanj deset let ne bodo. Potniki na jug pa še posebej v tednu mobilnosti najlepše stojijo na miru.
Javni promet v deklaratorno zgledno ekološki državici zamuja eno stoletje. Špijonski agenti, s katerimi honorarno še sodelujemo, pa so slovensko nemobilnost komentirali z znano srbsko krilatico: »Kasno stiže Marko na Kosovo polje.«* (*Pomeni, da Marko malce zamuja na bitko, najbrž zaradi zastoja na cesti.)
Nekaj podobnega kot slovenski mobilnosti se dogaja Pirančanom, kjer je prav tako vse bolj živahna politična stranka Proti. Če bi jo spomladi poslušali, potem čez nekaj tednov ne bi odprli prve faze prepotrebnega novega zdravstvenega doma v Luciji. Ker se je županu Đeniu Zadkoviću po čudežu uspelo ubraniti groženj in je celo preskočil pasti, bodo Lucijčani čez nekaj tednov vendarle dobili prvi del novih ambulant in prihodnje leto še drugega. Zelo resno pa Pirančanom še zmeraj in kljub odločitvi občinskega sveta grozi, da bodo izgubili evropska dva milijona in še nekaj »drobiža« za ribiško pristanišče v Seči. Projekt je na nitki, čeprav so na občini dobili težka soglasja upravljavca krajinskega parka (dal jih je seveda s figo v žepu, češ da teh pogojev občina itak nikoli ne bo izpolnila), soglasja zavodov za varstvo kulturne in naravne dediščine, uprave za pomorstvo in kemične analize blata iz kanala, ki so jo izdelali v nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano ...
To, da bo skupinica »protestantov« ustavila načrte v Seči, slovenske ribogojce in ribiče kot branike morske meje, prav nič ne skrbi izolskih občinarjev, ki imajo vse nared za pridobitev gradbenega dovoljenja za dodatno ureditev ribiškega pristanišča v Izoli. V izolskem občinskem vrhu imajo namreč dva precej nabrita politična mačka: župana Danila Markočiča, ki je bil šef kabineta ministrice za kulturo (in še nekaj drugih šol je dal skozi), in prvega urbanista Marka Starmana, ki si je kilometrino nabiral kot državni sekretar na ministrstvu za okolje in v krajinskem parku Strunjan. Ne glede na to, kakšno mineštro bodo skuhali in imeli v Jernejevem kanalu, bo evropski denar po zaslugi brihtnih glav le ostal v državi. Za ministre v Ljubljani (za Bruselj pa še bolj) je popolnoma vseeno, kam gre denar – v Izolo ali v Jernejev kanal.
Pa še radijska mobilnost. Radijske frekvence na Primorskem so zašle v tako džunglo, da včasih ne veš več, ali smo Primorci še v Sloveniji ali pa smo radijsko že v Italiji. Agencija za komunikacijska omrežja in frekvence trdi, da se že vsaj od leta 2003 intenzivno ukvarja s problematiko zasedanja frekvenc. Kako uspešnih je teh 16 let prizadevanj, seveda slišimo na radijskih valovih. Res je malce nenavadno, da v (evropski) državi ljudje ne morejo v miru poslušati svojih radijskih postaj, torej tistih, ki jih razumejo, ampak bi se morali malce potujčiti in poslušati nekaj, kar jim nekdo vturi. Če bi napisal, da je bilo še v Jugoslaviji več razumevanja za slovensko radijsko samobitnost, bi me takoj poslali v partijsko šolo v Kumrovec in še raje v grobnico na Dedinje. Sodiščem in odvetnikom vsaj dela ne zmanjka. Samo da se lahko države tožijo za frekvence! EU, od kod lepote tvoje?
Tržaški pristaniški šefi nas vztrajno prepričujejo, da imajo resne namene prehiteti Koper. Nazadnje z nekakšnim svojim drugim tirom. Slovenska politika pa nobeno leto septembra ne zamudi priložnosti, da ne bi govorila, kako skrbi za mobilnost.
Kako mobilni smo, najlepše dokazujejo »uspehi« našega letalca z najlepšim adrianskim imenom! Pozabite na svoje odškodnine za vse zamude, pozabite na ugodna potovanja v Bruselj. Vse bolj mobilne so tudi naše ceste s pločevinastimi zamaški in nesrečami na njih. Tudi na tirih smo mobilni, saj v Koper pripeljeta iz Ljubljane kar dva potniška vlaka na dan, ki predrvita to dolgo in nevarno pot v samo dveh urah in pol. Za Karavanke bodo morda kdaj izbrali izvajalce, ampak Ljubljančani se bodo medtem zadušili na ringu. Tretja os bo ostala šele tretja, saj še na prvi osi niso dokončali ceste v Istro in je še najmanj deset let ne bodo. Potniki na jug pa še posebej v tednu mobilnosti najlepše stojijo na miru.
Javni promet v deklaratorno zgledno ekološki državici zamuja eno stoletje. Špijonski agenti, s katerimi honorarno še sodelujemo, pa so slovensko nemobilnost komentirali z znano srbsko krilatico: »Kasno stiže Marko na Kosovo polje.«* (*Pomeni, da Marko malce zamuja na bitko, najbrž zaradi zastoja na cesti.)
Nekaj podobnega kot slovenski mobilnosti se dogaja Pirančanom, kjer je prav tako vse bolj živahna politična stranka Proti. Če bi jo spomladi poslušali, potem čez nekaj tednov ne bi odprli prve faze prepotrebnega novega zdravstvenega doma v Luciji. Ker se je županu Đeniu Zadkoviću po čudežu uspelo ubraniti groženj in je celo preskočil pasti, bodo Lucijčani čez nekaj tednov vendarle dobili prvi del novih ambulant in prihodnje leto še drugega. Zelo resno pa Pirančanom še zmeraj in kljub odločitvi občinskega sveta grozi, da bodo izgubili evropska dva milijona in še nekaj »drobiža« za ribiško pristanišče v Seči. Projekt je na nitki, čeprav so na občini dobili težka soglasja upravljavca krajinskega parka (dal jih je seveda s figo v žepu, češ da teh pogojev občina itak nikoli ne bo izpolnila), soglasja zavodov za varstvo kulturne in naravne dediščine, uprave za pomorstvo in kemične analize blata iz kanala, ki so jo izdelali v nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano ...
To, da bo skupinica »protestantov« ustavila načrte v Seči, slovenske ribogojce in ribiče kot branike morske meje, prav nič ne skrbi izolskih občinarjev, ki imajo vse nared za pridobitev gradbenega dovoljenja za dodatno ureditev ribiškega pristanišča v Izoli. V izolskem občinskem vrhu imajo namreč dva precej nabrita politična mačka: župana Danila Markočiča, ki je bil šef kabineta ministrice za kulturo (in še nekaj drugih šol je dal skozi), in prvega urbanista Marka Starmana, ki si je kilometrino nabiral kot državni sekretar na ministrstvu za okolje in v krajinskem parku Strunjan. Ne glede na to, kakšno mineštro bodo skuhali in imeli v Jernejevem kanalu, bo evropski denar po zaslugi brihtnih glav le ostal v državi. Za ministre v Ljubljani (za Bruselj pa še bolj) je popolnoma vseeno, kam gre denar – v Izolo ali v Jernejev kanal.
Pa še radijska mobilnost. Radijske frekvence na Primorskem so zašle v tako džunglo, da včasih ne veš več, ali smo Primorci še v Sloveniji ali pa smo radijsko že v Italiji. Agencija za komunikacijska omrežja in frekvence trdi, da se že vsaj od leta 2003 intenzivno ukvarja s problematiko zasedanja frekvenc. Kako uspešnih je teh 16 let prizadevanj, seveda slišimo na radijskih valovih. Res je malce nenavadno, da v (evropski) državi ljudje ne morejo v miru poslušati svojih radijskih postaj, torej tistih, ki jih razumejo, ampak bi se morali malce potujčiti in poslušati nekaj, kar jim nekdo vturi. Če bi napisal, da je bilo še v Jugoslaviji več razumevanja za slovensko radijsko samobitnost, bi me takoj poslali v partijsko šolo v Kumrovec in še raje v grobnico na Dedinje. Sodiščem in odvetnikom vsaj dela ne zmanjka. Samo da se lahko države tožijo za frekvence! EU, od kod lepote tvoje?
