Tiskane izdaje
Zadnje tedne so zaznamovale štiri osebnosti: Moamer el Gadafi, Osama bin Laden ter vojvoda William, ki bo okronan za kralja Viljema V., in vojvodinja cambriška, bodoča britanska kraljica Katarina. Vse v zvezi z njimi je bilo in je spektakularno: Gadafi se divje, krvavo bori za ohranitev oblasti, Osamo so spektakularno pospremili v nebesa, William in Katarina (Kate Middleton) pa sta uprizorila poročni šov, kakršnega zmorejo le Angleži.
Če že omenjamo Viljema V., se spodobi vsaj omeniti norveškega kralja Haralda V. in kraljico Sonjo (Haralsen). Te dni se bosta namreč »zadržala« v Sloveniji, kar sicer ne bo tako spektakularno, bo pa za našo državico pomemben in prijeten dogodek – če so nam Norvežani odvzeli svetovni rekord v poletih (Vikersund in Planica), pa se pride opravičit sam kraljevski par. Sam z norveško kraljevsko družino nimam sreče: to pišem iz Osla, oni pa v Ljubljano! Ko bom spet doma, bodo oni že v Oslu.
Kate Middleton so nekako scoprali v plemkinjo, da bi bilo zadoščeno britanskim političnim in medijskim nagonom; norveška kraljica Sonja pa je bila plebejka, neplemkinja (commoner), in vendar je Harald V. trmasto vztrajal pri poroki. Najprej so mu jo prepovedali, ko pa je njegov oče Olaf doumel, da je v nevarnosti monarhija, mu je blagoslovil zakon.
Že pred leti smo pisali, da se modra kri v Evropi redči. Današnji pogovori na dvorih niso več tisto, kar so bili nekdaj, aristokrati se pogosteje poročajo z »navadnimi Zemljani« kot med seboj, česar si nekdaj ni bilo mogoče niti zamisliti. In kar je še posebno osupljivo: med ljudstvom so »navadne Zemljanke«, potem kraljice, izjemno priljubljene. Bodoča norveška kraljica, nekdaj Mette-Marit Tjessem Høiby, je bila mati samohranilka, ko se je poročila s prestolonaslednikom princem Haakonom. Oče njenega otroka je bil obsojen zaradi mamil in Mette-Marit se je v solzah opravičila ljudstvu za svoje mladostne grehe.
Skoraj vse monarhije muči enaka težava – vdor mladih pripadnikov nižjih razredov. Najhujšo grožnjo mešanih porok, smo pred leti pisali v Delu, poznavalci vidijo v želji kralja in kraljice, da se približata ljudstvu, ko bi morala ohranjati razdaljo. Monarh ne sme pozabiti, kaj je njegova naloga: biti na čelu države.
Tu smo morda pri bistvu: monarhije so tako ali drugače atavistični ostanki srednjega veka, toda … toda ta svet ni tako enoznačen, kot je na prvi pogled. So monarhi samo še lutke v zlatih kočijah ali tudi kaj drugega? Značilen je primer Bolgarije, kjer je več sto intelektualcev in politikov ustanovilo vsedržavno gibanje za Simeona II., ki je bil po referendumu o odpravi monarhije za vselej izgnan iz države. Simeon naj bi pomagal utrditi politični sistem – in res se je vrnil v politiko.
Tu je droben paradoks: »navadnega« državljana se ne da izgnati in mu odvzeti vseh pravic, monarha pa se lahko hladnokrvno izžene. In celo njegovo družino. Mussolinijeva hči lahko politizira do onemoglosti, potomci kralja Vittoria Emanuela II. pa imajo zvezane roke.
Da ne bo nesporazuma: sploh ne zagovarjamo monarhične ureditve in monarhij kot takih, vendar je politični razvoj pokazal, da tu dejansko ni enoznačnega odgovora. Mnoge evropske monarhije so sinonim za stabilne, urejene države, recimo Danska, Švedska, Norveška, Velika Britanija itd. So pa na drugi strani republike, kjer ni nujno govoriti ravno o političnem kaosu, vsekakor pa lahko govorimo o trajni nestabilnosti. No, so tudi vmesne »zgodbe«, recimo Belgija, kjer kralj nikakor ne more in ne zmore spraviti vselej sprtih strani, Flamcev in Valoncev. Španski kralj Carlos dolgoročno ne bo mogel ustaviti osamosvajanja Kataloncev, angleška kraljica pa ne Škotov.
Kralji nimajo kakih posebnih pristojnosti, razen protokolarnih – in nekdo se je duhovito vprašal, čemu potem sploh ukinjati monarhije? Slovenski predsednik Danilo Türk bi se po svoje pridružil: Saj bi razpustil (nesposobni) parlament, vendar za kaj takega nimam pristojnosti!
Seveda je treba omeniti tudi drugo stran zgodbe. Republike so tako rekoč nagnjene k monarhičnosti, kar se seveda prikrije s takšnimi ali drugačnimi volitvami. Predsednika Kennedyja bi, recimo, nasledil mlajši brat Robert, če ne bi tudi njega ubili. Tito je bil de facto monarh, ki nas je s svojimi vilami, jahtami in nasploh z razkošnim življenjem stal več kot angleška kraljica. O Severni Koreji ni treba posebej pripovedovati: Kim Il Sunga, velikega vodjo, je nasledil ljubljeni vodja Kim Džong Il, na žezlo pa že čaka njegov sin.
Le kaj je to drugega kot republikanizirana monarhija?
Gadafija zastopajo njegovi sinovi in najstarejši bi bil (bo?) gotovo izbran za »predsednika«, čeprav naš prijatelj Moamer vztrajno zagotavlja, da v svoji državi nima nobene uradne funkcije – razen da je voditelj revolucije. Podobno je v Siriji, kjer je predsednik Asad predal oblast svojemu sinu. In navsezadnje je tu papeška država Vatikan, kjer sicer papeža »izvolijo«, vendar ima ta potem monarhična pooblastila. Srednji vek v t. i. atomski dobi.
Skratka, ni vse čisto »transparentno«, na eni strani monarhična, na drugi strani demokratična ureditev. Francoska revolucija je sicer odpravila monarhijo, celo giljotinirala jo je, uvedla je neke nove standarde politične ureditve, na politično prizorišče je privedla »ljudstvo« (Ljudska republika Kitajska, Federativna ljudska republika Jugoslavija itd.), vendar je zapuščina, vsaj v Evropi, mnogo bolj pestra, kot so si bili predstavljali revolucionarji.
In navsezadnje: Kako si razlagati, da je v večini evropskih monarhij javno mnenje na strani sedanje »srednjeveške« ureditve? Nekatere nacije, recimo Poljaki, imajo celo popadke, da bi Devico Marijo razglasili za kraljico, Jezusa Kristusa pa za kralja Poljske. In v Londonu se veselijo, da Kate ljubi Williama. Je tu res vse jasno, razložljivo, je »ljudstvo« tako svobodoljubno, kot so nam dopovedovali vsi dosedanji prevratniki – ali pa je pri vsem skupaj še kaj freudovskega?
