Mopedi in tehnomladina

Za tiste fante in punce, ki smo v osemdesetih letih odraščali na deželi, je bil moped izjemno pomembna tehnologija. Fantje so po vse dneve razstavljali, sestavljali in predelovali napravo, ki jih je popeljala do oddaljene diskoteke, poskrbela za adrenalin ter marsikomu pomagala do prvega objema, ko se ga je simpatija, malce preplašena zaradi velike hitrosti, tesno oprijela na zadnjem sedežu.

Moped je pomenil sprostitev, svobodo in umik pred starševskim nadzorom. Številni mopedistični fantje so se zagreli za tehniko in tekmovanja ter postali avtomehaniki, športniki ali strojniki. Zaradi nezmerne uporabe in občasne zasvojenosti so včasih trpele šolske obveznosti. Družil se je z alkoholom in glasno muziko. Veliko voznikov je zaradi nezgod in nesreč končalo na urgenci, a ni sprožal moralnega preplaha in mu niso očitali, da kvari mladino. Čeprav je prinesel opazne družbene spremembe, njegovih voznikov niso poimenovali »generacija moped«, njegove uporabe niso spodbujali v evropskih strategijah, na ugledni fakulteti ni bilo mogoče študirati mopedologije.

Ko so prave mopede začele izrinjati animirane podobe motorjev na računalniškem zaslonu in so fantje odkrili drugačno elektronsko igračo, se je zgodba ponovila. Tudi računalniki in druge komunikacijske naprave so mladim prinesli nove možnosti druženja in izmikanja starševskemu nadzoru. Vplivali so na njihove izobrazbene in poklicne poti ter vplivali na sklepanje in vzdrževanje medosebnih odnosov. Vendar v nasprotju z mopedi niso bili nikoli samo orodje, s katerim se je bilo mogoče odpeljati na prijeten izlet ali zagrešiti najstniško nosečnost – odvisno od rabe. Postali so temelj nove družbe, ki smo jo včasih poimenovali informacijska in digitalna, drugič ustvarjalna ali globalna.

Na najstnike z računalniki nismo več smeli gledati kot nekoč na najstnike z mopedi. Vsak voznik mopeda je moral pred vožnjo opraviti izpit. Starši so se načeloma zavedali, kakšno tveganjo prinaša dvokolesnik ter so ga upoštevali pri nakupu ali postavljanju pravil. Računalniki so to razmerje moči radikalno spremenili, saj so starši sprejeli razlago oglaševalcev in internetnih ideologov, da jim pred očmi odraščajo »digitalni domorodci«, ki so čisto drugačni od prejšnjih generacij.

Ta »internetna generacija« je »naravno« sprejemala nove tehnologije. Staršem se je zdelo, da so se otroci samo dotaknili njihovega zapletenega telefona ali računalnika in so ga že znali uporabljati. Ameriški časopisi so poročali o petnajstletnih ustanoviteljih spletnih podjetij, ki so jih očetje pripeljali na podpis milijonske pogodbe, učitelji so tarnali, da vsevedne »generacije google« ne znajo več učiti. Vnuki so stare starše učili uporabljati internet, prenos znanja s starejših na mlajše se je prvič v zgodovini radikalno obrnil.

Takšna idealizirana podoba tehnomladine se je lepo ujemala z ideologijo informacijske družbe, a je bila resničnost zelo drugačna. Na mladih uporabnikih informacijskih in komunikacijskih orodij ni bilo ničesar »naravnega«. Pri starših so videli, koliko časa preživijo za tipkovnicami in kako pogledujejo na telefone, saj so postajale njihove službe vse bolj informatizirane. Računalnike in mobilnike so jim predstavili ali kupili odrasli – zaradi šole ali povečanega nadzora. Staršem je ustrezalo, da so otroci varno spravljeni za računalniki v otroških sobah in se niso potepali po nevarnih ulicah. Zaradi kronične prezaposlenosti pa so elektronskim napravam vse pogosteje zaupali tudi vlogo varuške, ob kateri so se otroci lahko zamotili za več dragocenih ur.

Mladi so zato vse več časa preživeli z novimi tehnologijami – podobno kot nekoč z mopedi ali drugimi prostočasnimi dejavnosti njihovega časa – in se pri tem naučili uporabniških veščin, ki so vznemirjale njihove starše. Vendar jih ni nihče pripravil na pravila elektronskih svetov, ki so veliko bolj zapletena kot cestnoprometni predpisi. Tudi na internetu je treba spoštovati pravila varne spletne vožnje, se izogibati neodgovornim voznikom in poslušati navodila policije, saj je lahko nepremišljena uporaba informacijskih tehnologij enako nevarna kot vožnja z mopedom. Današnji mladi internetni vozniki pa so še vedno samo otroci in najstniki – enako zvedavi in učljivi, a tudi bolj osamljeni, negotovi in neizkušeni kot njihovi mopedistični predhodniki.

Zato kljub navideznemu »obvladovanju« tehnoloških orodij še vedno potrebujejo zglede in izkušnje odraslih, ki so se doslej prevečkrat umaknili iz njihovega elektronskega sveta in se ga niso trudili niti malo spoznati s pogovorom in pozornostjo. Kar koristi le interesom velikih tehnoloških korporacij in tistim, ki tudi v resničnem življenju izkoriščajo mladostno negotovo osamljenost: kriminalcem, skrajnežem in političnim ideologom.