Tiskane izdaje
»Je mogoče misliti o rešitvah za Sredozemlje, ne da bi rešili palestinsko vprašanje?« Hanan Ašrawi, palestinska političarka, je minuli teden na blejskem strateškem forumu dreznila v sredico neposrednega vpliva, ki ga ima na Evropo vse, kar se dogaja na Bližnjem vzhodu. »Vzpon ideologij, kakršna je Isis, in terorizem niso prišli iz nič ...«, zazrla se je h kolonialnemu risanju mej, hladni vojni, invaziji Iraka, britansko-ameriškemu uničenju regije, intervencijam Zahoda. Zunanji ministri držav, ki so frontna črta ilegalnih migracij, so pripovedali o južnem Sredozemlju, spremenilo se je v nočno môro, medtem ko celinska Evropa postavlja ograje.
Vprašanje beguncev in migrantov je postalo eno tistih, ki definira, kaj smo. Odnos, ki ga Evropejci gojimo do tako imenovane migrantske krize, nas preizkuša kot posameznike in kot družbe. Moderna Evropa sebe dojema kot prostor svobode, toda človečnost je samo beseda. »Pred migrantsko krizo Evropa ni bila na dnevnem redu človekovih pravic, zdaj so redke države brezmadežne«, je na konferenci na Bledu pripomnil komisar Združenih narodov za človekove pravice jordanski princ Zeid Rad al Husein.
Mediteran je postal ena najbolj problematičnih meja na svetu. Vse se je zlilo v eno samo celoto: vojne in kaos na celini onkraj, zapuščina kolonializma, krizna Evropa in nezmožnost držav članic, da bi, denimo z Italijo, delile odgovornost za smrti v Sredozemlju, libijska industrija migracij, drugi obraz filantropije, geopolitika s strateško nepozornostjo Združenih držav vred, to je odprlo vrata Rusiji za vrnitev na Mediteran, ekonomski interes Kitajske.
Nekdaj poetični Mediteran je postal morje solz in trpljenja, trdi, nepredirni limes. Obdajajo ga vojne, smrt, bolečina, na severu je Evropa, pogreznjena vase, brez idej, nejeverno zre proti jugu, Italija, Grčija, Španija se spopadajo kakor vejo in znajo. Prihajajo migranti iz celotne Afrike, mladi brez perspektiv, ki so prečkali Saharo in pretrpeli nezamisljivo, in jih Evropa vseh ne zmore sprejeti.
Saj vemo, pravi odgovori niso v Sredozemlju, pravi odgovori so v Afriki. Rešitev ni v gostoljubju, je v človekoljubju, v konsistentni, izdatni pomoči celini in vplivanju na njen razvoj. Evropa pa še vedno ni sposobna premisliti svoje pretekle politike, vojaških intervencij v regiji, bogati z surovinami, to je njen prispevek k temu dela sveta, sistematično ga je pomagala razgrajevati. In kar se tiče aktualne, kontroverzne politike italijanske vlade Paola Gentiloneja, ta samo sledi sporazumu z diktatorji, kakršnega je sklenila nemška kanclerka Angela Merkel.
Zgodovina je znanost o nesrečah ljudi, je na nekem mestu pisal Raymond Queneau. Če ne bi bilo vojn in revolucij, ne bi bilo zgodovine; ne bi bilo snovi za zgodovino; zgodovina ne bi imela svojega objekta; to nas uči paremiologija, srečne nacije nimajo zgodovine, pravi zgoraj imenovani. »Véliko morje«, zgodovina človeških odnosov Sredozemlja, o katerem piše David Abulafia, je najbolj zvesto zrcalo tega. Je prostor nenehnih migracij, neprestanega srečevanja civilizacij in spopadanja ljudstev, sobivanja in konfliktov.
