Tiskane izdaje
Težko si je predstavljati, da še vedno, vsem varnostnim protokolom in ukrepom navkljub, samo na stari celini vsak teden 50 kirurških posegov opravijo bodisi na napačni strani telesa – na levi roki namesto na desni, na desnem očesu namesto na levem, na zdravem kolenu namesto na bolnem … – bodisi pri napačnem pacientu. Za kar 15 do 20 odstotkov okužb po operaciji je kriva slaba higiena – osebja, ne pacientov. Po podatkih, ki zajemajo dvajset članic organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj OECD, je, spet v povprečju, v petih od 100.000 bolnišničnih kartotek vpisan podatek, da so med operacijo v pacientovem telesu pozabili tak ali drugačen tujek.
Kako tuje, čeprav nadvse razumno in predvsem resnicoljubno zveni takšna statistika – tuje z vidika slovenskega medicinskega miljeja, v katerem govorjenje o napakah, zdrsih in nepravilnostih, spregledanih ali z(a)grešenih, zaradi nedopustno dolgih čakalnih dob pa tudi prepozno postavljenih diagnoz, ni všečno, predvsem pa ne dopustno. Pri nas varnostna kultura v tej sferi družbene skrbi za dobro državljanov na splošno preprosto še ni dovolj zrela, da bi dopustila tovrstno nastavljanje zrcala kakovosti delovanja v zdravstvu. Drugod je drugače; ne povsod, a marsikje.
Na pravkar končanem kongresu evropske zveze nacionalnih združenj za ortopedijo in travmatologijo (EFORT) pa je prof. Pierre Hoffmeyer iz Ženeve brez dlake na jeziku priznal: »Tudi največja dognanja v medicini ljudem ne bodo koristila kaj dosti, če ne bomo bolj celovito in dosledno skrbeli za varnost pacientov.« Včasih so ti (zanemarjani) ukrepi tako neverjetno preprosti, da je – kljub zavedanju o preobremenjenosti zaposlenih v zdravstvu, o varčevanju ne le pri kadru, ampak tudi pri materialu, nujno potrebnem pri operacijah, in o iztrošenosti naprav, ki lahko dajo končni pečat še tako filigransko natančno in strokovno neoporečno izvedeni operaciji – v resnici težko razumeti, zakaj se jih zaposleni v zdravstvu ne držijo neomajno, tako nekako, metaforično seveda, kot pijanec plota.
Mogoče je razumeti, da v poplavi vsakodnevnih obveznosti, v nizu pacientov, ki se vrstijo kot po tekočem traku, in v nenehnem kopičenju administrativnih opravil zmanjka časa in dobre volje pa tudi doslednosti pri izvajanju navidezno nepomembnih opravil. V ZDA, denimo, so si leta in leta prizadevali, da bi v kirurgiji uveljavili zelo zanimivo prakso: na vsakem pacientu bi dan pred operacijo z markerjem označili mesto posega in naslednji dan bi odpadel dvom, ali bodo operirali pravega človeka in na pravem mestu. Teoretično nadvse preprosta poteza se je v praksi izkazala za hudo zapleteno, saj je za seboj morala potegniti spremembe v kompleksni bolnišnični kulturi.
Prav nič drugače ni s protokoli, na katerih je treba »odkljukati« sleherno fazo, ne le pred posegom, ampak tudi med njim in po njem. Je že res, da ti protokoli obstajajo, povsod. Kako pa je z njihovim upoštevanjem? Kot zelo resnicoljubno opozarja prof. Hoffmeyer, je najbolj nevarno od vsega predvidevanje, da je vedno za vse poskrbljeno in da vsak član kirurške (ali katere druge) ekipe natančno ve, kaj mora narediti. Sprotno preverjanje vseh zapovedanih ukrepov, ki morajo biti tudi dosledno popisani, je pri zagotavljanju kakovosti in varnosti nujno. Kajti če kje, je v medicini nedopustno, da bi ves vloženi trud in denar vodila v to, da bi v resnici naredili več slabega kot dobrega – to use a sledgehammer to crack a nut ali, če bi na omenjenem kongresu citirani rek prevedli dobesedno: kot bi za trenje oreha uporabili macolo.
