Nacizem. Tukaj in zdaj!

Tridesetletna Eva Avdeliodi se vsak dan dvakrat odpravi v begunsko taborišče Souda, ki leži tik ob glavnem mestu otoka Hios. To počne že poldrugo leto. Hios je bil dolgo časa eden izmed egejskih otokov, kjer so begunce sprejemali z največ topline in človečnosti. Tudi ko je bila tako imenovana balkanska pot odprta in je na otok iz bližnje Grčije vsak dan priplulo tisoč in več ljudi.

Po zaprtju balkanske poti in sprejetju evropsko-turškega »begunskega dogovora«, s katerim je Bruselj usodo stotisočih beguncev za šest milijard evrov na neskončno umazani tržnici človeških življenj predal (prodal) nestabilni in avtoritarni Turčiji, so se stvari začele hitro – in nepovratno – spreminjati. V skladu z evropsko-turškim dogovorom so po ekonomsko opustošeni in politični ter družbeno izjemno občutljivi Grčiji, ki je bila v pomoči beguncem dolga leta bolj ali manj prepuščena sama sebi, začele rasti tako imenovane vroče točke (hot spots), dejansko pa koncentracijska taborišča našega časa. Ta so se hitro napolnila z ljudmi, ki so po zaprtju evropskih meja in razrastu bodečih žic, stražnih stolpov, betonskih zidov in »tehničnih ovir« ostali ujeti na pol poti med vojnami in evropskimi obljubljenimi deželami. Ob prihodu na grške otoke jim je bilo obljubljeno, da bodo lahko kmalu zaprosili za mednarodno zaščito in nadaljevali pot proti odrešitvi.

To se – v veliki večini primerov – ni zgodilo. Trenutno je v Grčiji, ki jo je Bruselj najprej pustil na cedilu v času gospodarske krize, potem pa jo je med iskanjem odgovora na begunsko vprašanje žrtvoval še na oltarju oportunizma in razčlovečenosti, okoli 60.000 beguncev in migrantov. Ti ne morejo ne naprej ne domov. Životarijo v grozljivih razmerah; brez pravic in prihodnosti.

Grčiji je EU obljubila ogromno pomoči, tako finančne kot »kadrovske«, toda velik del obljub (še) ni bil izpolnjen, begunci pa, sicer v zelo majhnem številu, še vedno prihajajo. Finančni in politični pritisk na otoke je bil tako močan, da so se, kako človeško, proti beguncem, najšibkejšim členom verige, obrnili tudi številni otočani, ki so jim predvčerajšnjim na obalah še izrekali dobrodošlico.

To je skupaj z medijskim podžiganjem rasizma in ksenofobije ter prikazovanjem beguncev kot zavojevalcev in teroristov še dodatno opogumilo pripadnike neonacistične Zlate zore, sicer tretje največje stranke v helenskem parlamentu. Grški neonacisti so prejšnji teden z molotovkami in velikimi kamni napadli begunce v taborišču Souda in pri tem jih nihče ni ustavil. Policisti so aretirali aktiviste, ki so begunce branili, napadalci pa svobodno hodijo po otoku in grozijo humanitarnim delavcem.

Tudi Evi. Utrujena je, a kljub temu da je že davno izgubila iluzije, da bo Evropa morda nekje vendarle odkrila ostanke svoje človečnosti in ljudem na begu omogočila vsaj kanček dostojanstva, vztraja na frontni črti boja proti (neo)nacizmu 21. stoletja. Neonacizmu, ki ne živi le na ulicah in v obskurnosti, ampak vse bolj tudi v institucijah in, predvsem, v banalnosti zla navadnega človeka.