Tiskane izdaje
Novinar je prejšnji teden v Dnevniku TV Slovenija povedal, da glavna slovenska krizna menedžerka na sanacijski ekskurziji v Maribor ne samo »ni povedala nič pametnega«, temveč celo »praktično ni nič povedala«.
Naslednji dan ga je urednica kaznovala z začasno prepovedjo poročanja v živo. Čez teden dni je svoj ukrep preklicala.
Če Hilda Tovšak ne bi le nekaj dni pozneje izkoristila izpustitve iz pripora za pobeg, bi bili zločin in kazen in odveza Mateja Korošca vsekakor najrazburljivejša novica tedna – je pa bila za moj okus kljub temu najbolj intrigantna.
Najbolj intrigantna pa je bila zato, ker potihem odobravam ne samo tak nezaslišano predrzen način poročanja, temveč tudi uredniške sankcije, ki so doletele domnevnega kršitelja.
Če se poskušam za začetek vživeti v poročevalčevo kožo, ga prekleto dobro razumem.
Slediti političnim in ekonomskim eksplanacijam Alenke Bratušek in iz njih izluščiti za nekaj stavkov informacij, ki bi imele rep in glavo ali bile vsaj zanimive, je podvig, ki so mu komaj kos tudi veliko bolj izkušeni novinarji.
Pa da ne bo kdo mislil, da omalovažujem znanje in trud mladega kolega. Ne. Biti izkušen novinar ne pomeni samo biti potrpežljivejši in spretnejši v povzemanju političnega nakladanja, temveč tudi bolj obremenjen, sprijaznjen ali celo indoktriniran z že dolgo nepreverjenimi, nereflektiranimi, z zdravo novinarsko pametjo in željami bralcev, gledalcev, poslušalcev skreganimi in marsikdaj celo bizarnimi poklicnimi zapovedmi.
Ker kaj je drugega kot medijska bizarnost, da je novica tedna novinar, ki je nekorektno rekel, da je cesarica naga, ni pa novica nagota cesarice same?
Kaj je to, če ne bizarnost, da se nihče ne obreguje ob to, da predsedniki vlade kruzajo po Sloveniji in prodajajo meglo, novinarji pa jih morajo resno jemati in se postavljati v službo njihovih PR pribočnikov, da velevažna sporočila ja pridejo pravilno razumljena do končnih naslovnikov?
Dejstvo je, da je Polona Pivec kot urednica regionalnega centra RTVS Maribor dobro vedela, kaj lahko v novinarskem smislu pričakuje od obiska predsednice vlade v Mariboru. Pa ne samo ona.
Vsi, ki se ukvarjamo z mediji – z nami vred pa še pol Slovenije –, že davno izpred časov Bratuškove dobro vemo, da visoki politični obiski operativno sicer niso popolnoma brez veze, da pa so vendarle novinarsko nezanimivi in ekstremno dolgočasni, saj kratkoročno ne služijo ničemur drugemu kot izboljševanju imidža vlade.
Vlada na obisku v Notranjsko-Kraški regiji, vlada na obisku v Pomurju, vlada sem, vlada tja, predsednica vlade pri mariborskem županu, bla-bla-bla.
Uredniki so poklicani, da pošiljajo novinarje po poteh vladnih spominov in tovarištva in povedanemu – neglede na eventualno leporečje in izpraznjenost – zagotovijo primerno pozornost nepozornih in nezainteresiranih.
Seveda: po veljavnih in nespornih novinarskih standardih mora biti poročanje natančno, korektno, nepristransko. Šele v terminsko in/ali rubrično ločenih mnenjskih zvrsteh si lahko novinar komentator, kolumnist, glosator, bloger privošči povedati, kaj si o vsem skupaj s politiki na čelu misli.
Pa vendar se vsake toliko (desetletij) najde nadobuden pobalin, ki ta pravila sicer pozna in se jih načeloma tudi drži – čeprav ga neizmerno dolgočasijo –, dokler mu nekega dne pod pritiskom resnicoljubnosti, te dandanes najbolj deficitarne in deklasirane novinarske vrline, poči film in v poročevalskem prispevku pove to, kar si v resnici o zadevi misli.
Resnicoljubnost ni samo zvestoba resnici kot dejstvom. Prava resnicoljubnost nujno vsebuje tudi stališče.
Mladenič se je po izreku kazni zagovarjal, da njegovo poročanje ni bilo komentiranje. To bi težko dokazal. Laže pa bi dokazal, da pokrivanje takih dogodkov ni možno ali vsaj ni medijsko privlačno in smiselno brez ščepca komentiranja, ironiziranja, satire ali kakršnekoli oblike humorja – ali magari jeze.
Dobro. Do sèm je kolumno pisal poredni Marko. Zdaj pa je treba pustiti do besede še ta zoprnemu Crnkoviču.
Zlahka se namreč vživim tudi v kožo urednice.
Večerna poročila na javni televiziji niso najboljši poligon za dokazovanje veljavnosti moje teorije in Koroščeve prakse. Pivčeva je prav storila, da ga je za ušesa. Kam bi pa prišli, če bi se novinarji poročevalci kar vsevprek nenatančno, nekorektno, pristransko izražali o politikih!
Čakajte malo... Pa saj to vendar kar naprej počnejo!
Inkriminirani primer je poseben zato, ker se je novinar izrazil eksplicitno in provokativno, predvsem pa cinično – in to je v Sloveniji vedno nedopustno znamenje individualnosti, narcisoidnosti in superiornosti.
Običajni novinarski prekrški v slovenskih medijih so subtilni, endemični, nepremeditirani, naravni, folklorni, spontani, nujni in tako rekoč neizogibni, opravičljivi po defaultu abstraktne novinarske vesti ter elaboriranega sistema insajderskih izgovorov in drugih socialnih nedoslednosti.
A kakorkoli. Glede na to, da je v slovenskih medijih dandanes skoraj vse dovoljeno, je ukrep deloval precedenčno – toda recimo, da je enkrat pač treba začeti.
Kaznovati novinarja zaradi samovoljnega, četudi originalnega, a z ustaljeno prakso medija nekompatibilnega načina poročanja ni prav nič takega, da bi se morala vznemirjati vsa država – kot da je ta nebulozna novinarska avtonomija glavna stvar, ki žuli narod.
Med naloge urednikov sodi tudi zagotavljanje kvalitete vsebin. Tega cilja pa ne dosegajo samo z usmerjanjem novinarskega dela, z zgledi dobrih praks in s popravljanjem napak, temveč – če v določenih primerih vse to ni možno ali učinkovito in če se jim tako pač zdi potrebno – tudi z disciplinskimi ukrepi. To je njihova službena pravica in dolžnost.
Da je treba ukrepati, če delavec dela slabo ali neustrezno, je jasno vsakemu šefu v računovodskih, trgovskih, gostinskih, parketarskih ali računalniških podjetjih ali nemara celo v javnem sektorju.
Urednikom pa kaj takega le redko prihaja na misel. Novinarji veljajo za nekaj posebnega, zato ni dobro z njimi češenj zobati. Novinarji so nedotakljivi, uredniki pa jih v najslabšem primeru škripaje z zobmi tolerirajo.
Sankcija proti Korošcu ni bila zelo drastična, a se je proti uredničini odločitvi dvignil ves medijski ceh z vso lažno solidarnostjo, ki jo premore, in začel celo groziti z internacionalizacijo primera.
Primer ni bil prepir za oslovo senco. Novinarjem se je splačalo zagnati vik in krik. Še enkrat so potrdili, da jim nihče nič ne more.
No, ne da ne more. Tega si nihče ne upa.
