Tiskane izdaje
Še deset dni in svet se bo ustavil. Vsaj v državah, ki bodo tekmovale na najbolj pričakovanem športnem spektaklu leta, nogometnem mundialu v Braziliji. Seveda bo nogometna vročica zajela tudi druge države, le da pri njih življenje ne bo popolnoma zamrlo.
Vedno, ko se svet ustavi zaradi žoge, se vprašam, v kolikšni meri lahko Slovenija postane del globalne družine, ki časti nogometne zvezdnike kot bogove in drži pesti ter diha za reprezentance (države), o katerih v običajnem življenjskem utripu ni mogoče slišati veliko prijateljskih besed.
V mnogočem edinstvena Slovenija v športnem smislu le ne bo osamljeni otok sredi Evrope. Tako me je prepričala ena od anket, po kateri se je večina opredelila, da je SP v Braziliji največji športni dogodek leta, pred olimpijskimi igrami v Sočiju. Ni kaj, globalizmu se ni mogoče upreti tudi v najbolj indoktriniranih državah, med katere je žal sodila tudi Slovenija.
Slovenski športni navdušenci so se opredelili, kaj pa priložnostni eksperti, nogometni navijači. Koga so izbrali? Italijo, Hrvaško in BiH. To je njihov večinski izbor in je v veliki meri tudi razumljiv. Primorska je kljub vsem zgodovinskim dejstvom, ki zahodne sosede prikazuje v vlogi vragov, v obdobju mundialov v znaku »squadre azzurre«. Podobno bi se Štajerci večinsko opredelili za nemški »elf«. Nasprotnikov »šahovnice« v Sloveniji tudi ni treba iskati z lupo, toda po načelu evrovizije sosedom še vedno najraje podarjamo največ točk. Zakaj bi bilo v nogometu drugače? Bošnjaki pa so tako ali tako kot nekoč naši Katančevi fantje – simpatični debitanti.
Krog »naših in vaših« bom zožil. Italijani so vselej favoriti in ne morejo zanetiti vroče debate. Ne bo pa se mogoče izogniti hrvaško-bošnjaškemu dvoboju, v katerem so se v nekaj mesecih zelo spremenila razmerja sil. Če so bili Bošnjaki še konec lanskega leta zaradi suverene kvalifikacijske zmage v tretjem poskusu najmočnejši na Zahodnem Balkanu, Hrvati pa zgolj srečneži, ki so v dodatnih kvalifikacijah ugnali Islandijo, pa ta mesec na nogometni borzi najvišje kotirajo hrvaške delnice. Luka Modrić in Ivan Rakitić sta v najpomembnejših evropskih klubskih finalih navdušila, Mario Mandžukić, ki uvodnega dvoboja SP, 12. t. m., z Brazilijo ne bo igral zaradi kazni, je dve leti zapored prvi strelec Bayerna. Bošnjaški adut z velikima začetnicama v najmočnejši konkurenci je Cityjev junak v pohodu na angleški prestol Edin Džeko.
Slovenija tudi brez naših nogometašev ne bo osamljeni otok, a bo svetovna posebnost. Ob velikem finalu, 13. julija, bo igrala letošnjo tekmo vseh tekem. Kdo bo pritegnil višjo »udeležbo«, globalna Neymar in Messi ali lokalni zvezdnik BP in njegova združena ekipa tekmecev SDSSDPSNSiSLSZaAB?
