Tiskane izdaje
Koprčani so šele minuli konec tedna dojeli, kaj jim je leta 1967 sporočil druže Tito-mi-ti-se-kunemo, ko je ob ogledu edinega tira in 25-krat skromnejšega pristanišča izrekel: »Nije Hamburg, ali bit će!« Že tedaj je slutil, kako bo Gašper-Cmera-Šič naveza kvačkala stike med Koprom in Hamburgom.
Brodetova sova je ob ocenah možnosti luškega razvoja odskovikala naslednje zaupno odkritje: »E-mona (nomen est omen) nas nikoli ni in nikoli ne bo razumela. Drugačna zgodovina, drugačna sedanjost in prihodnost.« Ampak pozor: Cmera-Šič pravi, da hamburška študija drugega tira ni bila izdelana zato, da bi jo morali v Kopru upoštevati. No, potemtakem so jo naročili zato, da so nekomu lahko plačali 160.000 evrov.
Janu Cvitkoviču je po reakcijah občinstva na njegovo Šiško Deluxe na festivalu odleglo. Kaj ne! Ko je Fedr z jeklenko butnil Saleta po glavi, je tisočglava množica v portoroškem amfiteatru zavreščala in zaploskala od navdušenja. Saj! Zakaj hodimo v kino? Pa menda ne zaradi papirnatega dolgočasja in slabe volje, ki ju o filmih trosijo kritiki. V kino gremo, da sublimiramo s sedeža na platno in se pomešamo med junake, da nam je toplo, da se borimo za naše in da se očistimo vseh grehov, ki razgrajajo po labirintih naših duš. Kakšna sreča, da nam Cvitkovičevi junaki vračajo čase, ko smo se iz kinodvoran razbežali, če je proti nam vozil vlak, in smo ploskali konjenici, ki je galopirala v pomoč našim kavbojcem. Vračajo nam čase pravičnosti in domačnosti. Portorož res nije Kan, ali bit će, bi danes rekel Tito. V Cannes prihajajo zvezde, rdeče preproge, paparaci in zbiralci avtogramov. V Portorož pa povsem navadni smrtniki, ki jim je nerodno stati na odru, ker jim zvezde še niso stopile v glavo. Evo, Škarpena ima rajši tak, portoroški Kan, vsaj veš, da gre za domač krompir, z domače njive, brez praškov, umetnih gnojil in vseh ostalih dodanih strupov.
Pravosodni analitiki so spet naredili nepotrebno reklamo Borisu Popoviču, ko so ga uvrstili med zvezdniške tajkune in politične oporečnike. Narobe. Popovič je prejšnje tedne po žandarsko lovil mularijo na motorjih. Škarpena zdaj čaka, da bo v tednu mobilnosti prišel na njeno parkirišče in jo zasačil, ker ne bo plačala dovolj parkirnine. Ko ji bo izrekel mandatno kazen 80 evrov, mu bo z veseljem plačala dvojno in tako pomagala prazni občinski blagajni. Tako ga bo spomnila na leta, ko je po Portorožu pobalinsko drsal in cvilil z gumami svojega navitega avtiča (plačal mu ga je tata). Ko mu je miličnik zaračunal 100 dinarjev kazni, je Popo tovarišu miličniku plačal 200 din. »Zakaj?« se je čudil miličnik. »Zato ker bom zdaj, ko nehava postopek, spet tako štartal z avtom, da bo cvililo,« je imel naduto polno rit tatin sine. Škarpeni ni jasno, kako lahko te vrste kadrom pravosodni sistem piše licenco političnega preganjanca. Če pravosodje Popovičeve kapučine enači z Igorjem Bavčarjem ali Janezom Ivanom, potem je res šlo v kupus. Če bi bila Škarpena Bavčar ali Janez Ivan, bi se pritožila na zaporniško častno razsodišče ...
*Ni Cannes, ampak bo
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
Nije Kan, ali bit će*
Brodet s škarpeno
Objavljeno
19. september 2015 14.58
