V nadaljevanju preberite:

Ena od prednosti velikih, starih in tudi globoko razslojenih družb se zdi v tem, da se ljudje zavedajo razlik med seboj. Ne, to ni nikakršna (neoliberalna) provokacija, ampak poskus motrenja kompleksnega sveta, v katerem državljani ne mislijo, da so in zato morajo biti tudi v prihodnje vsi enaki, podobno misleči in celo enoumno razumljeni. Že slišim grom in vidim vse bližje strele, češ, kaj pa ta piše, a portugalski prijatelji – dobrohotni, kot so – pred nedavnim niso mogli razumeti, jaz pa jim za njihovo domačo mizo v Sintri nisem znala drugače kot s prisilnim egalitarizmom, s prozorno uravnilovko razložiti, zakaj je v Sloveniji ali vsaj v slovenščini dobro, da tudi sosedu crkne krava. Portugalcem je takšen medsosedski odnos menda tuj, tudi v jeziku, pravijo, nimajo nič podobnega, negativizem vendarle hromi vse, so se čudili gostitelji, s pozitivnim odnosom pa je mogoče rasti. Elite niso zato, da jih predvsem preklinjamo in klatimo niže, ne, od (intelektualno) boljših in drugačnih, drugače uspešnih se lahko učimo – da bi še sami segli više.