V nadaljevanju preberite: 

Nekoč je popularna glasba izražala duha časa. Glasba v šestdesetih je zvenela drugače od tiste, ki so jo vrteli v sedemdesetih. Ta ni bila enaka napevom, ki so se pojavili v osemdesetih. V devetdesetih so igrali drugačen pop kot v desetletjih prej. Nato pa je prišlo enaindvajseto stoletje in glasba je izgubila stik s sedanjostjo. Povsod oponašanje zvokov iz preteklosti, iz zvočnikov odmeva nostalgija. »To hitro dokažemo s preprostim miselnim eksperimentom,« se je že pred desetletjem hudoval britanski kritik Mark Fisher. »Zamislite si, da katerokoli ploščo, izdano v zadnjih nekaj letih, pošljete nazaj v čas, recimo v leto 1995, in predvajate na radiu. Težko je misliti, da bi to povzročilo kakršenkoli pretres pri poslušalcih. Nasprotno, verjetno bi naše občinstvo iz leta 1995 šokirala prav prepoznavnost zvokov: ali se je glasba res tako malo spremenila?«