Tiskane izdaje
Politika, ki ji je slovenski narod v 23 letih samostojnosti zaupal vodenje na poti k blaginji, po zgledu razvitih evropskih držav, ki znajo in zmorejo poskrbeti za dobro svojega prebivalstva, nalogi ni bila kos. Nasprotno, vedno znova se je ujela v filigransko spredene mreže prvin, ki slovenstvu v tem obdobju niso prinesle obljubljenih koristi, ampak so, nasprotno, pripomogle h kopičenju težav, iz katerih se Slovenija ne bo izvila z lahkoto, naj bo to v zdravstvu, gospodarstvu ali na katerem drugem področju, ki vpliva na naš danes in jutri.
Kmalu bodo spet volitve, druge predčasne v kratkem obdobju samostojnega živetja naše države. Vnaprej je jasno, da bodo, tudi tokrat, postale odsev nakopičenega nezaupanja ljudi v prazne obljube, temelječe na politični negotovosti in pomanjkanju razvojne vizije. To se že zdaj kaže v nakazanih načrtih in programih, njihovi nedorečenosti in mlačnosti, čeprav bi morali liderji naroda – tisti pravi, v katere bi ljudje lahko znova verjeli – končno dojeti, da sta v tem našem malem prostoru združitev moči in celovita prevetritev vseh podstati življenja in razvoja družbe več kot nujni.
Podobno je z zdravstveno reformo. Leta pospešenega razpravljanja in načelnega strinjanja o tem, da je spreminjanje zastarelih osnov našega zdravstvenega sistema resnično nujno, so, vedno znova, vodila v razhajanja pri sleherni malenkosti, ki ni ustrezala viziji določene interesne skupine. Številni, ki so izkusili posledice statusquojevske zdravstvene politike oziroma vladnega ukrepanja nasploh, so se v zadnjih letih, ne le v zadnjih mesecih, ko zdravstveni sistem vegetira brez resornega ministra, pridružili množici razočaranih. Naše okolje ni zaznamovano z nezrelo demokracijo, ampak s politiki, ki se ukvarjajo z lastnimi interesi.
Interesi družbe kot celote, v kateri se bo delež starejših od 65 let v dobrih petnajstih letih podvojil, medtem ko bo do leta 2060 – to obdobje se zdi še daleč, a desetletja, kot potrjuje tudi čas od slovenske osamosvojitve, minevajo nepredvidljivo hitro – prebivalcev, starih nad 80 let, trikrat več kot danes. Se bo politika ustavila, se zamislila in enovito ukrepala vsaj pri teh številkah? Ob zavedanju, da bo zdravstveni sistem, ki že danes težko ohranja vzdržnost, takrat neprimerljivo bolj obremenjen? Kakšne bodo čakalne dobe čez desetletje, dve, tri? Bo Slovenija imela denar za nakup nove medicinske opreme, ki je že danes v zelo velikem deležu iztrošena? Bo dovolj denarja za nova, draga, bolj učinkovita zdravila?
Skrajni čas je bil, da se je ob kopičenju teh dilem in anemičnosti politike zganila tudi civilna družba. Trenutno izstopa primer, ki bo postal vzorčen, o tem ni dvoma. Mreža nevladnih organizacij 25 x 25, ki si, po zgledu mednarodnih prizadevanj na tem področju, prizadeva za 25-odstotno zmanjšanje umrljivosti zaradi kroničnih nenalezljivih bolezni do leta 2025, združuje že več kot 50 nevladnih organizacij z več kot 60.000 člani. In pred volitvami postavlja nedvoumne zahteve.
Zahteva jasne cilje zdravstvene reforme. Jasen odnos politike do problemov v zdravstvu pa tudi do njihovega reševanja. Jasno vizijo glede skrbi za zdravje ljudi, ki je med drugim pogoj za zdravo in kakovostno staranje. Podobno se je odzval Nacionalni inštitut za javno zdravje, spodbudo za to je dobil na nedavni mednarodni konferenci o aktivnem in zdravem staranju v Sloveniji. Tudi javnozdravstvena stroka pričakuje jasne odgovore. Kako bodo politične stranke, ki se potegujejo za oblast, poskrbele za ohranitev blaginje, kakovosti življenja in podaljšanje zdravih let življenja za slovensko prebivalstvo?
Brez tovrstne vizije uspeha na tokratnem političnem prizorišču ne bo. Ne za politiko ne za narod. Slovenija potrebuje prave odgovore. Takojšnje ukrepe. In predvsem nova obzorja. Nič več praznih obljub.
