Novembrski fenomen

November je zanimiv mesec. Priznam, da mi nikoli ni bil blizu, morda zaradi sivine in megle, s katero so dnevi v tem prejkone zaspanem mesecu pogosto prepredeni, a kljub upočasnjenosti narave, ki se v zmernem ritmu pripravlja na zimski počitek, nezadržno hitijo proti veselemu decembru.

Letos se mi zdi november drugačen, precej bolj igriv, poln ne le dežja, ampak tudi presenečenj in lepot, ki človeku jemljejo dih. Ne vem, ali je kriv popravni izpit, ki ga je moralo opraviti letošnje poletje, pa čeprav (v pozni) jeseni, ali pa človek šele sčasoma postane pozoren na skrite lepote narave, ki jih niti megla ne more izničiti, ampak jih, nasprotno, nemalokrat še poudari. V enem od teh juter, ko me je pot vodila v Ljubljano, novim delovnim izzivom naproti, se mi je del poti zdelo, da sanjam. Na nebu, na eni strani ožarjenem s prav posebno, neizumetničeno, a zato nič manj veličastno svetlobo, na drugi pa ogrnjenem v temne nevihtne oblake, so se mavrice pojavljale in izginjale tako na hitro in v tako velikem številu, kot se ob nepredvidljivem presenečenju na človekovem obrazu izmenja paleta raznolikih čustev.

Take stvari, preproste, pa vendar nepredstavljivo zapletene, v človeku pustijo vtis, globoko odtisnjen v duši, spominu, občutjih, počutju. Tak odtis, še zlasti če je novembrski, ima svojevrstno težo. Nepričakovano zapolni sicer na tej ravni pričakovano praznino. In učinkuje. Drugače. Temeljito in celovito. Zato pravzaprav ni nič nenavadnega, da je mesec november zasut tudi s številnimi aktivnostmi, z akcijami ozaveščanja, zlasti na področju zdravja in zdravstva, ki človeka silijo v razmislek, ga prisilijo v aktivnost, spodbudijo k ukrepanju.

November je, denimo, mesec preprečevanja odvisnosti. Posvečen je tudi ozaveščanju o prejkone zapostavljeni temi – zdravju moških, odstiranju meglic, ki še vedno prekrivajo védenje o raku na modih in na prostati. Sredi novembra, natančneje ta petek, je svetovni dan diabetesa, ko naj bi svet spoznal in priznal, da je za epidemične razsežnosti te bolezni kriv predvsem nezdrav način življenja, v katerem je vse preveč hrane, ki ni varovalna, in vse premalo gibanja, s katerim je dokazano mogoče dolgo ohranjati zdravje. November je prav tako svetovni mesec ozaveščanja o raku pljuč. In prvič je november pri nas postal mesec trigliceridov, »pozabljenih« maščob v krvi, kajti veliko bolj intenzivno se je odvijalo informiranje o holesterolu. No, zdaj so prišle na vrsto tudi te maščobe, katerih vrednost prav tako ne sme biti povišana, sicer se tveganje za pojav srčno-žilnih obolenj močno poveča.

V tem času se bomo (lahko) naposlušali o boleznih in nevarnostih, ki jih te vnašajo v življenje obolelih. Jasno je, da je sosledju takšnih podatkov, ki niso nikoli prizanesljivi, tako kot bolezen sama ne, težko prisluhniti, saj to utegne biti naporno, utrujajoče, kar preveč skrb vzbujajoče.

A zatiskanje ušes in zapiranje oči pred takšno resničnostjo ni rešitev. To je treba iskati drugje. Tudi v poslušanju sebe. Človeku to, da se ne more skloniti, da mu nenadoma postanejo vsa oblačila premajhna, trebuh pa se, čeprav fizično vse večji, zdi premajhen, da bi lahko vanj stlačil vso hrano in pijačo, ki ga premami, vendarle nekaj pove. Vsaj moralo bi mu. In temu bi moral slediti vzgib za takojšnjo akcijo.

November se zdi pravšnji mesec, tudi za takšne prelomnice.