Novi grški realizem

Grški premier Aleksis Cipras ne velja več za Odiseja, ki bi znal evrske Trojance z nemškimi na čelu pripraviti v odpis gigantskih državnih dolgov, saj se je sam podpisal pod tretji reševalni paket. Če noče tvegati ponovnih razprav o grexitu, bo moral proračunsko varčevanje in liberalne reforme, povezane z njim, tudi izvajati. In nizka volilna udeležba kaže, kaj si Grki mislijo o politiku, ki se je tega še nedavno otepal z vsemi štirimi. Večina pa mu zastopanje grških interesov še vedno zaupa bolj kot Sirizini tesni tekmici Novi demokraciji.

Največja grška konservativna stranka je z novim voditeljem Evangelosom Mejmarakisom dosegla spoštovanja vreden rezultat, a jo še preveč volivcev povezuje s sebičnimi in privilegiranimi oligarhi. Prejšnjemu konservativnemu premieru Antonisu Samarasu se je posrečil preobrat v najboljšem slogu evrskih držav, ki so se že izvlekle iz najhujšega, a so grške zgodovinske bolečine očitno še preveč sveže: volivci raje zaupajo karizmatičnemu levičarju, ki je zavajal samo zadnjo polovico leta, kot starim elitam, ki so to počele veliko dlje.

S primernim vladnim partnerjem bo zato Aleksis Cipras lahko nadaljeval z metamorfozo iz skrajnega levičarja v levosredinskega politika, ki ve, da realnost našega časa nima veliko s parolami o neoliberalno-kapitalističnih zarotah in nadvladi elit. Zgodovinsko dejstvo je, da sta evropska in svetovna levica v minulem stoletju tako uspešno uveljavili svoje predstave o napredni družbi, da jih vse bolj sprejemajo celo mnogi konservativci – a tudi, da levici pogosto spodleti pri gospodarskem razvoju, ki prav tako zgodovinsko noče delovati po diktatu. Vrsta evropskih levih vlad – z eno prejšnjih nemških na čelu – je svojim državljanom že omogočila boljše življenje, zdaj mora gospodarski realizem dokazati tudi nova grška.