Tiskane izdaje
Ni kosa oblačila, ki bi bil bolj političen od muslimanske burke. Nekatere države so opravo, v katero so od glave do peta odete muslimanke v ortodoksnih arabskih državah, prepovedale, druge jo izrecno terjajo. Prepoved burke in nikaba v Franciji in Belgiji na eni strani in zahtevano nošenje v Iranu in Savdski Arabiji na drugi se prepletajo z debatami o veri, osebni svobodi, enakosti žensk, celo varnosti. Aktualni tukajšnji predlog je bizaren odvod: vprašanje, ali smejo muslimanke v Sloveniji nositi burke, je logično nadaljevanje odnosa do beguncev.
Poslanska skupina SDS predlaga, da bi z zakonom prepovedali nošenje burke na javnih mestih. Ne samo zakonski osnutek, pomenljiva je razlaga prepovedi zaradi »spoštovanja slovenskih navad in tradicij«. Predlog ni nesprejemljiv nekaterim drugim političnim strankam. Odraža nerazumevanje, da država ni tista, ki lahko predpisuje način oblačenja. Če nasprotuješ naglavnim rutam, ne moreš kritizirati vlade, ki se vmešava v dolžino tvojega krila.
Vprašanje tolerance se je najprej zaostrilo v Franciji. Pomnimo muslimanska dekleta z ruto, ki so vstopila v francosko javno šolo, in to je nemudoma postal politični škandal. In vendar sta v Franciji in ostalih liberalnih demokracijah verska svoboda in svoboda izražanja zajamčeni z ustavo. Zakaj torej? Velikost skupine je vselej temeljna za percepcijo grožnje; ko je manjšina zares majhna, ko ne ogroža večine, si je toleranco lažje privoščiti, večina je celo velikodušna, piše Anna Elisabetta Galeotti. Ko se manjšina številčno poveča, se pojavi avtentičen problem. To je današnji problem Evrope, pa čeprav gre predvsem za percepcijo islamske grožnje, ki marsikod že prerašča v islamofobijo.
Razprava v Evropi traja že dlje, bíje se večno vprašanje diskriminacije žensk oziroma njihovih pravic. Dileme so povezane tudi z multikulturalizmom, politiki vse več zagovarjajo asimilacijo etničnih in verskih manjšin. Burka in nikab sta postali politični kontroverzi, zakrivanje ženskega obraza v javnosti velja za diskriminatorno, univerzalne rešitve na celini ni.
V Evropi sta na nacionalni ravni prepovedali muslimansko pokrivalo Francija in Belgija. Sekularna Francija je leta 2004 prepovedala študentkam v javnih šolah verske simbole, vključno z naglavno ruto. Leta 2011 je kot prva evropska država v javnosti prepovedala zakrivanje obraza z burko in nikabom. Istega leta se je za enak ukrep odločila Belgija. Ostale evropske prepovedi so lokalnega značaja: italijansko govoreči kanton Ticino v Švici je 2013. prepovedal muslimansko pokrivalo, ki prekriva celoten obraz, burke in nikabe je leta 2010 v upravnih uradih prepovedala Barcelona.
Razprave o prepovedih so značilne Evropo, a tudi za države z večinskim muslimanskim prebivalstvom. Pomenljiv primer je Turčija, ki je desetletja prepovedala naglavne rute, s čemer je poudarjala svojo sekularizirano družbo; za pretežno muslimansko prebivalstvo, kjer si dve tretjini žensk pokriva glavo, vključno s predsednikovo ženo, je bila prepoved v državnih institucijah problematična. Od 2013. restrikcija ne velja več. Nekatere poslanke spet prihajajo v parlament z rutami. To ni samo verska svoboščina, je individualna svoboda.
