Tiskane izdaje
Če bi bil Murmeltier, bi bil tisti, ki nekje v sončno kičastih avstrijskih Alpah zavija čokolade. Toda bil je groundhog z imenom Phil in menda je že od 1887 vremenska ikona v mestu Punxsutawney v Pensilvaniji.
Seveda sem te dni gledal film z naslovom Groundhog day, ki so ga nerodno prevedli v Neskončen dan. S prevodom še bolj ni več šlo za svizca Phila, temveč za televizijskega napovedovalca vremena Phila, v čigar kožo je zlezel Bill Murray, tisti, ki dela reklamo za ajdovo vodko Slovenia. Njegova travma je bila, da se mu je 2. februarja, ko so slavili nezmotljivo vremensko prognozo onega svizca, zamrznil dan in se je poslej vsak dan ob šestih zjutraj zbujal v isto drugofebruarsko jutro.
Najprej je poskusil z nesporazumi. Ni šlo, železni zakon ponavljanja se ni dal motiti. Vsak dan ob šestih zjutraj se je sprožil radio, ista glasba, isti napovednik, isti jutranji ritual. Potem je postal jezen, ciničen, celo agresiven. Ljudje so mu šli na živce in njihova predvidljivost ga je spravila ob pamet. Na sto in en način je uprizoril prometno nesrečo, delal je ponavljajoče se samomore. Nič! Kako avtodestruktivno. Potem sem ga začel razumeti, zlezel sem v njegovo kožo in postal sem (še en) Phil. Grozno. Zjutraj vstaneš, vsak dan, teden za tednom, mesec za mesecem srečuješ iste ljudi in življenje teče na isti način. Vse se ponavlja, vse se odmika, a se končno ne pusti odmakniti. O tem veš tako rekoč vse, a vendar se ostudno predvidljivemu ne moreš izogniti. Potem greš spat in se zjutraj spet vržeš v Sizifov posel.
Ja, v še enem filmu so povedali nekaj dobrega, tako rekoč odrešujočega. Another Earth (Še ena zemlja) Marca Cahilla. Britt Marling v vlogi Rhode Williams pripoveduje o neznosnem ponavljajočem se zvoku, ki ga je do meja blaznosti moral prenašati astronavt v svoji vesoljski kapsuli, iz katere še mesece ni bilo umika. Torej tudi ni bilo umika pred uničujočim zvokom. Potem se je (Heglov dokaz, da je svoboda spoznana nujnost!) odločil za nekaj odrešujočega: zaprl je oči, z notranjimi očmi je ta zvok pogledal drugače, z notranjimi ušesi ga preposlušal drugače, vanj se je zaljubil, spustil ga je vase, objel ga je, začel ga je preiskovati. Kmalu ga ni več slišal, čeprav je bil še vedno tam, čeprav se ni nič spremenilo.
Natanko to je storil vremenar Phil v tistem večno ponavljajočem se drugem februarju. Začel se je učiti vsega, kar mu je prišlo na pamet in se mu je zdelo lepo. Raziskovati je začel lepoto, zaljubil se je v nesmisel. Začel je igrati klavir, postal je kipar, pomagal je klošarjem, postal je dober, zelo dober človek. V producentki, ki ga je spremljala, je poprej – kot se za narcisa in egocentrika spodobi – videl le spolni objekt. Zdaj, ko se mu je ad infinitum ponavljal drugi februar, je imel čas postati njen Gardelin, natanko tisti iz hipnotične glasbene scene v Lainšček-Naberšnikovem Petelinjem zajtrku, ko Severina Vučković fatalno in ultimativno omreži Vlada Novaka. Tu je Phil tisti, ki deluje, ki mreži. Toda igra je podobna pesmi in ta je astronavtova zgodba o ljubezni in železno ponavljajočem se problemu, ki ga je skoraj že naredil norega. V čem je pravzaprav razlika med ljubeznijo in železno ponavljajočim se problemom? V čem je razlika med iluzijami in realnostjo, v katero nas vodijo? Phil je dojel, da je razlika v človeku, v tem mostišču med enim in drugim, in naenkrat je v človeku zagledal več, kakor le dolgočasje, predvidljivost in večno ponavljanje ponavljanja v filmu ponavljajočega se ponavljanja na ponavljajočem se festivalu ponavljajočih se zgodb.
Nekega dne zjutraj ob šestih se je Phil zbudil v naročju svoje producentke, katere imena ne bom izrekel, in bilo je tretjega februarja. Več o tem ne bomo govorili, da ne bomo pokvarili momenta, ki ga Hollywood praviloma zamoči. Preskočili bomo k Fjodorju Mihajloviču, ki je o njej – ime pa ji je bilo Sonja – rekel tole: »Ali je sploh mogoče, da njena vera ne bi bila zdaj tudi moja vera? Ali vsaj njena čustva, njene težnje ...«
Fjodor Mihajlovič trenutka ni zamočil, kakor ga zna zamočiti Hollywood. Dolgih sedem let, ki so bila med njima in med njunim snidenjem, sta bila za ceno novega življenja pripravljena sprejeti, kot bi šlo le za sedem dni. Sedemkrat drugi februar! Sedemkrat sedem novih tegob, v katere se bo treba zaljubiti, da bi jih preživeli. Spet življenje, ki se ponavlja, kakor se že od 1887 ponavlja svižčev ritual po ameriških in kanadskih mestih. Ugiba se, kdaj bo minila zima, kako hladna bo in kdaj se bo začela pomlad, novo življenje, tretji februar, ki pomeni vstajanje, novo življenje. Fjodor Mihajlovič je dejal: Tu se začenja nova zgodba, zgodba o prerodu, o novi, doslej neznani resničnosti. Fjodor Mihajlovič je dejal: To bi bila lahko vsebina nove pripovedi, naša sedanja pripoved pa je končana.
