Dom in svet: O proračunu

Začenja se brexit in Otok se približuje brutalnemu trku z realnostjo. Devet mesecev po referendumu je tu dejanski proces, razprava se seli z domače politične scene na stvarno prizorišče, med Veliko Britanijo in Evropsko unijo, in že je videti, da razdružitev ne bo gladka. Pred Združenim kraljestvom je dolga pot, nihče ne ve, kako se bo končala in kakšna država bo nazadnje Britanija. Pogajanja bodo naporna, mučna in boleča, premierka Theresa May nima jasne strategije nasproti 27 državam članicam, pravzaprav je vtis, da ne ena ne druga stran ni dobro pripravljena. Poleg vsega je časovni okvir kratek. Precej možnosti je za trdi brexit, to je scenarij brez dogovora. Največ problemov pa bo, kot vedno, z denarjem.

Za Evropsko unijo je bil denar vselej najbolj tegobno vprašanje, najgloblji, razdvajajoči spori v grupaciji so bili venomer povezani s financami. Velika Britanija je druga največja neto plačnica v evropski proračun, prispeva več kot deset milijard evrov, to največ za Nemčijo. Po njenem odhodu bo Unija poskušala ekonomizirati, vendar bo preostalo, približno polovico, z zvišanjem morala prispevati sedemindvajseterica, je te dni komentiral evropski komisar za proračun Günther Oettinger. Spor o proračunu bo vsekakor velikanski in lahko spodnese pogajanja, še preden se ta začnejo.

V praktičnem smislu je pristop evropskih institucij bolj sodelovalen kakor kaznovalen, vendar stališča integracije ostajajo toga. EU ima enoten pristop, zavrača vsakršna dvostranska pogajanja med Združenim kraljestvom in državami članicami. Medtem ko uradni London želi čimprejšnji sporazum o ureditvi trgovinskih odnosov, Bruselj vztraja pri »etapnem pristopu« in se je pripravljen dogovarjati o tem šele po razdružitvi oziroma prenehanju članstva.

Največji adut sedemindajseterice je enotnost, je ta teden v Ljubljani, na obisku pri premieru Miru Cerarju, ponovil predsednik evropskega sveta Donald Tusk. EU je pripravila osnutek smernic za pogajanja, gost je izrazil prepričanje, da bo prvi izredni vrh Unije o brexitu konec aprila pokazal enotnost vseh držav članic. Svet bo verjetno potrdil osnutek, bližnje srečanje voditeljev, ki bo potekalo med dvema krogoma predsedniških volitev v Franciji, bo hkrati priložnost tudi za kramljanje o do zadnjega negotovem spomladanskem volilnem izidu.

Toda države članice imajo ob britanskem odhajanju različna stališča in različne interese. Ko se bodo posedli za mizo, bo na eni strani britanska delegacija, ki jo bosta vodila predsednica vlade Theresa May in minister za brexit David Davis, nasproti bo sedel evropski komisar Michel Barnier. In vendar je za njim in komisijo 27 posamičnih držav članic, vsaka s svojimi hotenji. Kakšne so njihove prioritete? Vsem gre za uveljavitev interesov njihovih državljanov, vse postavljajo med prednostne naloge britansko spoštovanje obstoječih zavez za evropski proračun, strinjanje o obojem vsesplošno. Hkrati za fasado govorice o enotnosti ostajajajo neskončne razlike: eni so za mehko razdružitev, drugi, na primer Nemčija in Francija, za trd razhod, tretji za trdo formo z mehkejšo sredico.