V nadaljevanju preberite:

Tako za medijsko poročanje o vojni v Ukrajini kot za zasebne izmenjave mnenj o zadevi se je po prvem velikanskem valu pozornosti nenadoma zazdelo, da izgubljajo ostrino ... kot da bi se vsi na nedoumljiv način sprijaznili z ruskim agresorskim dejanjem, ki je s trajanjem iz dneva v dan postajalo nekako neizogiben, a nič več poseben pojav ...

Padec intenzivnosti oziroma izgubljanje interesa za kakršnokoli krizo ni le lastnost medijev, ampak je tako vedenje preprosto običajen odziv na negativnost. Tiščati glavo v pesek, kot pravi frazem, se zdi pogosto najustreznejši odziv na vsakodnevne dražljaje, ki govorijo o nesreči, težavah, varljivi prihodnosti, ne videti, ne slišati, ne govoriti – to se zdi odrešilna gesta.

Kakšna je mogoča alternativa, kaj bi odpomoglo indiferentnosti, kaj bi povedalo, da nekatere nemoč jezi in bi radi iz temeljnega premisleka o univerzalnih vrednotah kaj storili, a sami ne morejo?