Obračun pri PS Corralu

Cena, ki jo je Zoran Janković plačal za vrnitev na vrh PS, je strašanska. Politično se je razšel z vidnimi podporniki in sodelavci, stranka je (vsaj do nadaljnjega) razklana, vladajoče koalicije pa, kot kažejo prvi odzivi, tudi ni več.

Teza, ki jo je Janković zagovarjal v petek zvečer na kongresu stranke, da manjši koalicijski partnerji – konkretno je omenil DL, premislek pa precej velja tudi za DeSUS in SD – nimajo motiva za izstop iz vlade, saj bi bil to njihov politični samomor, ima veliko luknjo. Namreč, obstoj v koaliciji je za te tri stranke prav tako samomorilski. Ali morda še bolj. Ne nazadnje je bil odhod Zorana Jankovića z vrha stranke pogoj, ki so ga SD, DeSUS in DL postavile za oblikovanje koalicije.

Zato je odziv Virantovih, češ da ni več pogojev za nadaljevanje koalicije, pravzaprav pričakovan, čeprav je sobota ob enih zjutraj malo nenavaden čas za dajanje političnih izjav. In če gre verjeti zapisom v medijih, se (za zdaj neuradno) tudi pri Erjavcu in Lukšiču nagibajo k odhodu iz vlade.

Pri tem je seveda treba dodati, da so v politiki – v slovenski politiki toliko bolj – med besedami in dejanji pogosto velikanske razlike. Še pred kongresom so iz koalicijskih vrst prihajali namigi, da odhodov vendarle ne bo. A glede na nepopustljivost, s katero so februarja lani koalicijske partnerice dobesedno izsilile Jankovićev odstop z vrha PS, bi jim nenadna ugotovitev, da »vendarle ni tako hudo«, odnesla še tisto nekaj kredibilnosti, ki jo še imajo. In v času kampanje za evropske volitve to ni nepomembno.

Po drugi strani pa je res, da zgornje dileme lahko kaj hitro postanejo akademske, če bo premierka Bratušek uresničila svoje napovedi in odstopila z mesta šefice vlade. V tem primeru se bo sprožil vrtiljak, katerega verjetni konec so predčasne volitve, saj bi kar koli drugega (razen vlade narodne enotnosti ali fantazijske koalicije PS-SDS) pomenilo, da bila vsaka naslednja vlada do volitev manjšinska.

Tak film je Slovenija že gledala. Čez dva meseca bo točno tri leta, kar je stranka Zares izstopila iz vlade Boruta Pahorja, potem ko ta ni in ni želel razumeti, da je sam del problema in ne del rešitve. Sledilo je umiranje vlade na obroke, v katerem je Slovenija izgubila dragocen čas in kredibilnost, vse za ceno Pahorjevega obstoja na oblasti.

Upati je, da bo v nasprotju z aktualnim predsednikom republike premierka Bratušek razumela, da je bila do petka del rešitve (ki ni bila vsem všeč, a je delovala), od sobote ponoči pa je lahko del problema, ki bi Slovenijo porinil nazaj v spiralo čedalje dražjega zadolževanja. To je tudi glavno sporočilo finančnih analitikov, domačih in tujih: politična negotovost stane. Dosti več kakor predčasne volitve.

Slovenija je že v novem volilnem ciklu. Čez slab mesec nas čakajo evropske volitve, ki bodo prvi resen preskus političnih razmerij, jeseni so na sporedu že lokalne volitve in najpozneje takrat bi se začela neuradna predvolilna kampanja za parlamentarne volitve. In če smo do konca cinični: z odstopom vlade bi se morale politične stranke najprej (vsaj formalno) ukvarjati z iskanjem nove večine v parlamentu, nato pa z vkopavanjem položajev pred predčasnimi volitvami. Vlada, ki jo bo do izvolitve nove še vedno vodila Alenka Bratušek, pa bo lahko opravljala tekoče posle. Teh ni malo.

Zoran Janković na kongresu ni skrival jeze zaradi izsiljenega izstopa pred letom dni. Takrat smo tu zapisali, da je od vseh slabih možnosti izbral najslabšo. Njegova spektakularna vrnitev na čelo PS takratno oceno potrjuje. A kljub vsemu se je v letu dni zgodilo veliko, tako na političnem kot na finančnem in gospodarskem področju. Zato obstaja velika verjetnost, da je bil petkov »obračun pri PS Corralu« za Jankovića bolj kakor ne pirova zmaga.