Dom in svet: Obrazi Evrope

V letu, ko je prišla do polnega izraza moč populizma, so Evropo najbolj določali in vznemirjali nacionalistični, nacionalkonservativni politiki, mnogi sami sebe imenujejo suvereniste: poleg Viktorja Orbána in Marine Le Pen denimo Jarosław Kaczyński, Frauke Petry, Beppe Grillo in seveda Recep Tayyip Erdoğan.

Čeprav Erdoğan ni evropski politik, določa evropsko agendo. Je avtokrat našega časa, verjetno najvplivnejši turški voditelj po Atatürku, sprva je kazal obraz islama, ki je združljiv z demokracijo, zatem je razkril svojo avtokratsko, nedemokratično nrav. Po spodletelem vojaškem udaru, ki bi lahko pomenil njegov konec, je močnejši kot kdaj prej. Unija je z njim sklenila gnil kompromis, postal je ključar meje, celino drži v šahu, v zameno za milijarde evrov in toleriranje represije doma je priprl vrata; in ves čas daje vedeti, da jih lahko vsak hip odpre na stežaj. Vso evropsko stisko povzema Erdoğanova izjava: »Na vratih Evrope smo 53 let. EU si je sama kriva za razmere. Nobene države niso obravnavali tako, kot obravnavajo Turčijo.«

V Nemčiji kanclerko Angelo Merkel vznemirja voditeljica AfD Frauke Petry, ki izjavlja, naj policija na meji strelja na priseljence, ki poskušajo nezakonito vstopiti v državo. Na Poljskem je najbolj znan in najmočnejši politik Jarosław Kaczyński. Čeprav je formalno samo vodja stranke Pravo in pravica, ki je po desetletju v opoziciji ponovno na oblasti, dejansko obvladuje vse. Skupaj z Orbánovo Madžarsko je obraz retrogradne smeri v vzhodni Evropi. Na Otoku so se letos uresničile dolge sanje zagovornika odcepitve Velike Britanije od EU Nigela Faragea, Francija in Evropa sploh zadržujeta dih pred spomladanskimi predsedniškimi volitvami in podporo Marine Le Pen. V zadnje čase relativno stabilni Italiji se je konec leta, po referendumu, poslovila levosredniska vlada Mattea Renzija. Za to je bilo precej zaslužno Gibanje 5 zvezd razdiralnega Beppeja Grilla, ki pobira glasova na levi in desni.

Redki lepi izjemi leta sta, recimo, županja Barcelone in močan glas regionalne politike Ada Colau ali avstrijski novoizvoljeni predsednik, 72-letni Alexander Van der Bellen. Čeprav je zmagal liberalni kandidat, je skrajna desnica dobila veliko, skoraj polovico nacionalnih glasov. In vendar je Van Bellnova zmaga pomenljiva v državi, ki venomer občuduje Haiderje, Grasserje, Kurze, je zaljubljena v mlado moško energijo. Ni naključje, da je največji zvezdnik na političnem, diplomatskem parketu rosno mladi, nadvse priljubljeni zunanji minister Sebastian Kurz.

Toda najbolj izstopajoč primer je londonski župan Sadik Khan. V letu kampanje za brexit in na vrhuncu protipriseljenske govorice, samo nekaj tednov po terorističnem napadu v Bruslju, je London izvolil osebo pakistanskega porekla in muslimana. To je pomembno dejstvo, odsev spreminjajočega se, najbolj globalnega evropskega mesta. Bilo bi preveč optimistično, če bi domnevali, da lahko figura z mnogokratnimi identitetami postane župan kake druge evropske prestolnice. Kar pa se evropskega konteksta in Slovenije tiče, je ta zgledna izjema, nima skrajnodesničarske politične stranke.