Tiskane izdaje
Slovenija je med 19 državami, ki so v 84-letni zgodovini prvenstev osvajale kolajne. Kako velik je bron Andreja Hauptmana iz leta 2001, je jasno šele zdaj, ko ima Slovenija močno ekipo, a odličja ne more osvojiti. Nekoč se je o kolajnah govorilo potihem, bolj ali manj za pogum in motivacijo. Zadnji dve leti so sanje o kolajni realnost, vendar pa jih je v športu, kjer prevladujejo klubski interesi, zelo težko osvajati. V Københavnu sta bila Borut Božič in Grega Bole v zaključku v odličnem položaju, vendar jima je manjkal tretji mož. Marku Cavendishu ni manjkal nihče. Še več, za seboj je imel dve popolni ekipi. Slovenija lahko sestavi še tako močno ekipo, a so njene možnosti v primerjavi z Belgijo, Italijo, s Francijo, z Nizozemsko, s Španijo, Švico, z Nemčijo, Avstralijo in ZDA bolj ali manj omejene. Kot so slikovito ugotovili slovenski asi, so kolajno »vohali«. Že to, da so ji bili tako blizu, je velik uspeh. Na olimpijskih igrah v Londonu 2012 bo Slovenija v podobnem položaju, kot je bila v Københavnu. Močnejša bo za Simona Špilaka, morda tudi Marka Kumpa in še kakšnega posameznika (odvisno od točk UCI), oslabljena pa zagotovo za upokojenega Gorazda Štanglja. Prav misel slednjega, da je čas zrel za slovensko ekipo ProToura, je morda tista pot, ki bi Slovenijo utrdila v svetovnem vrhu.
Slovencem se na svetovnih prvenstvih dejansko pozna majhnost. A ne v glavah, kjer so že na ravni velikih, temveč v kolesarski strukturi. Težko je biti konkurenčen, če ima denimo tvorec »francoske revolucije« zadnjih 10 let Bernard Bureau na voljo za selekcioniranje 2000 mlajših članov, italijanski in belgijski selektor po 1000, nizozemski 500, slovenski pa le 18! Martin Hvastija nima možnosti za »revolucijo«, ker je obsojen na čakanje na velike talente. Na srečo jih nikoli ne zmanjka. Za mlajšim članom Janom Polancem prihaja, po zagotovilih stroke, izjemno nadarjen rod mladincev z Martinom Otoničarjem, Luko Pibernikom in Matejem Mohoričem.
