Tiskane izdaje
Naj začnem v državi »izvirnega greha«, kjer se je moderno bančništvo začelo, torej v Veliki Britaniji. Prva banka, ki je začela stalno izdajati bankovce, je namreč bila Bank of England, in to že leta 1695. Tudi zato je neformalni vpliv britanske finančne regulative na zakonodajo drugih evropskih držav še vedno velik.
V Združenem kraljestvu ime James Buchan vedno pritegne pozornost. Sin pokojnega škotskega barona Williama Buchana, tretjega tweedsmuirskega barona (imenovanega po idilični škotski vasici Tweedmuir na jugovzhodu Škotske), se je namreč izobraževal na vrhunskih britanskih kolidžih, kot sta Eton in Magdalen (Oxford), ustanovah, ki se lahko pohvalijo s tem, da se je v njih šolalo več kot ducat britanskih predsednikov vlad. Ta škotski pisatelj in diplomat je svojo kariero začel kot dopisnik Financial Timesa z Bližnjega vzhoda, Nemčije in ZDA. Danes je cenjeno ime v britanskih političnih in finančnih krogih.
V enem izmed svojih člankov je pred kratkim zapisal: »At the heart of banking is a suicidal strategy. Banks take money from the public or each other on call, skim it for their own reward and then lock the rest up in volatile, insecure and illiquid loans, that at times they cannot redeem without public aid.« Torej: »V samem bistvu bančništva je samomorilska strategija. Banke jemljejo denar od javnosti ali pa druga od druge, ga nekaj vzamejo zase, preostanek pa namenijo za nepredvidljiva, nezanesljiva ali nelikvidna posojila, ki jih v nekem trenutku ne morejo oplemenititi brez (ponovne) pomoči javnosti.«
Čeprav Britanci tradicionalno gojijo nežen in popustljiv odnos do svojih bankirjev, so jih vratolomne akrobacije oboževalcev denarja iz razvpitega londonskega Cityja vendarle tako streznile, da so se jim odločili vsaj delno stopiti na prste.
In tako je leta 2013, po intenzivnem političnem in javnem pritisku, britanska vlada predstavila sveženj reform, ki naj bi precej strožje regulirale delovanje finančnih institucij (in zaposlenih v teh institucijah). Leta 2014 sta finančna nadzorna organa Financial Conduct Authority (FCA) in Prudential Regulatory Authority (PRA) predstavila nekaj predlogov za strožjo regulacijo delovanja teh institucij. Bistvo njunih predlogov je v jasni opredelitvi osebne odgovornosti bankirjev, in sicer naj bi po novem bankirji kazensko odgovarjali, če bi povzročili škodo finančnim ustanovam, ki jih vodijo, prav tako naj bi se zelo povečala tudi odgovornost delovanja bančnih šefov v primerih, ko bi njihovi podrejeni kršili pravila bančnega poslovanja (objektivna odgovornost top menedžerjev za dejanja nižjih menedžerjev (in vseh drugih, ki delujejo v finančnih ustanovah).
Pa pri nas? Smo sledili tem britanskim smernicam? Malo že, a premalo.
Po naši preizkušeni praksi smo vprašanje odgovornosti bankirjev uredili ležerno in megleno. Z več zakoni in dolgoveznimi, pogosto dvoumnimi zakonskimi določili. Spet sijajno delo za nas pravnike, bi rekel, a kaj, ko nas tiste, ki svoje delo opravljamo tudi iz človekoljubnih motivov, spet skrbi, ali ni bila s to zakonodajo, tako kot že ničkolikokrat v naši tovarišijsko-kapitalistični državi, pretentana javnost, ki upravičeno pričakuje, da bo za bančne barabije in šlamparije nekdo vendarle odgovarjal. Zaradi tradicionalne prepletenosti politike in kapitala se namreč zdi, da je zakonodaja na tem področju namenoma juridično nedorečena, temu pa seveda sledi tudi sodna praksa.
To se še posebno dobro vidi na kazenskopravni ravni. Namesto da bi bila kazenska odgovornost bankirjev za slabo vodenje bank jasno določena in sankcionirana, se odgovornost bankirjev za nastanek slabih terjatev še naprej presoja v zelo abstraktnem kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja v gospodarski dejavnosti. Skladno z njim se lahko tistega, ki pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj, ali prestopi meje svojih pravic, ali ne opravi svoje dolžnosti, kaznuje z zaporno kaznijo do petih let.
Pri dokazovanju take kazenskopravne odgovornosti bodo imeli organi pregona veliko težav (dejansko jih že imajo), saj bo treba bankirjem dokazati dva bistvena zakonska znaka tega kaznivega dejanja, in sicer: prvič, zlorabo položaja, in drugič, namen pridobitve premoženjske koristi oziroma povzročitve premoženjske škode. Problematično je predvsem dokazovanje drugega – torej namena, da je tak bankir sebi ali drugemu (denimo svojemu tajkunskemu prijatelju) želel pridobiti premoženjsko korist ali da je bil njegov namen povzročiti premoženjsko škodo.
Na civilnopravni ravni odgovornost bank ureja več predpisov, zakonodaja je torej glede tega zelo razpršena. Nekaj znakov, da se stvari obračajo na bolje, pa vendarle obstaja. Zakon o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank (ZUKSB), ki sicer velja šele od leta 2012, je v 33. členu podaljšal zastaralne roke v primeru odškodninskih deliktov bankirjev. Ta člen namreč določa, da odškodninska odgovornost članov organov vodenja bank in članov organov nadzora bank ter organov nadziranja bank, ki so deležni ukrepov po tem zakonu, zastara v zastaralnem roku, ki je štirikratnik splošnih zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, urejajoč obligacijska razmerja (enako velja tudi za kazniva dejanja). Za vsakega treznega in odgovornega bankirja to določilo pomeni jasno opozorilo, naj bodo v prihodnje kar se le da previdni.
Sicer pa je za presojo civilne (odškodninske) odgovornosti bankirjev relevanten predvsem 263. člen zakona o gospodarskih družbah, ki ureja problematiko odgovornosti menedžerjev v gospodarskih družbah (uporablja pa se tudi za člane uprav delniških družb in za člane nadzornih svetov).
Menedžerji (natančneje: člani uprav in tudi nadzorniki) so dolžni v družbah delovati v skladu s standardom skrbnega ravnanja. To pomeni, da morajo ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Če ne ravnajo tako, so odškodninsko odgovorni. Odškodninska odgovornost v tem kontekstu pomeni notranjo odgovornost nasproti družbi, člani organov vodenja ali nadzora pa so družbi solidarno odgovorni za škodo, ki nastane kot posledica kršitve njihovih dolžnosti.
Pri tem bi izrecno poudaril, da gre pri tej odgovornosti za krivdno odgovornost, in sicer za odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Po načelu te krivdne odgovornosti mora oškodovanec za uspešno uveljavljanje svojega odškodninskega tožbenega zahtevka dokazati obstoj treh od štirih zahtevanih elementov odškodninskega delikta (in sicer da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala in da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem), medtem ko mora toženec, če se hoče te odgovornosti oprostiti, dokazati, da za nastalo škodo ni kriv.
Poleg zgoraj omenjene (notranje) odškodninske odgovornosti nasproti družbi pa obstajajo še posebne ureditve odškodninske odgovornosti bankirjev v drugih zakonih. Tako odškodninski zahtevek proti menedžerjem in članom nadzornih svetov lahko neposredno uveljavljajo tudi vlagatelji, družbeniki in v nekaterih primerih tudi upniki.
Možnosti za uveljavljanje odgovornosti neodgovornih (in tudi pokvarjenih) bankirjev torej so. Resnici na ljubo pa največjo oviro za njihovo uspešno uveljavljenje tudi na tem področju pomeni neprimerna zakonodaja in pogosto kaotična sodna praksa.
***
Mag. Boštjan J. Turk je direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo.
