Tiskane izdaje
Na bruseljskem odru se kadrovske kravje kupčije začenjajo več mesecev pred odločitvijo volivcev. Kolikšno težo bo na koncu sploh imela njihova izbira na voliščih, je povsem negotovo. Tudi če bi socialdemokratom uspelo prekiniti dolgoletno prevlado konservativnega tabora, vsebinski premiki niso najbolj verjetni. Navsezadnje evropska politika že tako deluje kot nekakšna velika koalicija dveh velikih taborov.
Bolj boleče utegne biti, če bodo Evropejci izrekli nezaupnico EU z nizko volilno udeležbo in (protestnim) glasovanjem za skrajne skupine vseh barv. Tako je strašenje s populisti postalo del agitpropa velikih strank, ki poskušajo čim bolj mobilizirati svoje volilne telo. Tudi darila so dovoljena. Čedalje bolj verjetno je, da bodo v Grčiji, kjer se krepijo tako skrajna desnica kot levičarski populisti, vladajoče proevropske sile dobile pomoč v obliki novega rešilnega svežnja.
Kakšna bo videti EU prihodnjih pet let, bo odvisno od kadrovskih rešitev. Vsaj zadnja dva mandata je veljalo, da bi ljudje na ključnih položajih morali biti čim bolj šibki. To je kot jamstvo, da bodo pri vodenju politike sledili željam velikih in ne bodo preveč samosvoji. Tako se je pred desetletjem na vrh evropske komisije zavihtel Portugalec José Manuel Barroso. Podobno sta pred petimi leti napredovala dva neznana politika, Belgijec Herman Van Rompuy na položaj predsednik evropskega sveta, prva diplomatka Unije pa je postala Catherine Ashton.
Ob izboru sta bila tarči dokaj neokusnih kritik, toda oba sta se na funkciji obnesla. Z lizbonsko pogodbo je evropski svet, v katerem so voditelji članic, postal ključno politično telo Unije, ki nalaga smernice vsem ostalim. Po drugi strani so same krizne okoliščine in nagnjenost k ukvarjanju z vsako malenkostjo porinile Barrosovo komisijo bolj na obrobje. Strasbourški parlament sicer rad napenja mišice in poudarja svoje nove pristojnosti, a podobe modnega dodatka evropske demokracije se še ni uspel znebiti.
Ker v krizi ni le območje evra, marveč novi zagon potrebuje tudi celotna Unija, bodo povolilne kadrovske odločitve smerokaz. Zato bi lahko spet postala modna Stalinova krilatica o kadrih, ki da rešujejo vse. Proevropski možganski trusti radi ugotavljajo, da bi komisija po Barrosovi dvojni petletki potrebovala na čelu močnega človeka. Skratka Unija bi potrebovala pravega liderja, nekakšnega Superevropejca, ki bo končal letargijo in vsaj počasi začel krepiti zaupanje v Unijo.
Za zdaj znamenj takšne smeri razvoja še ni. Liberalci bi na katero od funkcij spet poslali komisarja Ollija Rehna. Več ambicij in želje po neodvisnosti kaže kandidat socialistov za predsednika komisije, nemški socialdemokrat Martin Schulz. Da bi bil v bitki lahko uspešen konservativni Luksemburžan Jean-Claude Juncker, ki je kot dolgoletni vodja evrske skupine rad pokazal zobe tako Berlinu kot Parizu, ni najbolj verjetno. Še preden je sploh postal kandidat, dobiva udarce pod pas. V zadnjem Spieglu so se, denimo, na veliko razpisali o njegovih pivskih razvadah.
Seveda pa evropska težava niso le bruseljski kadri, marveč tudi vodstva v samih članicah.
