Oh, Evropa: Tiger iz Maastrichta

Dolga leta je bilo videti kot misija nemogoče. Grčija je bila v spirali globoke recesije, visoke nezaposlenosti, rasti dolgov. Štiri leta po izbruhu krize se v Grčiji začenja obdobje gospodarske rasti, proračun je za silo urejen, Atene se bodo po dolgem času zadolžile na finančnih trgih. Katastrofa države, ki je kljub edinstvenemu položaju simbolizirala težave denarne unije, se očitno bliža konca.

Evropski voditelji, navdihnjeni z bližajočo se kampanjo za evropske volitve, izrekajo pohvale in izražajo občudovanje nad žrtvovanjem grškega prebivalstva za boljšo prihodnost. Bruseljska vrhuška je prepričana, da je predpisano zdravilo z reformami in varčevanjem na koncu le začelo delovati. Seveda le pod pogojem, da država vztraja na začrtani poti.

Politika si rada pripisuje zasluge za preobrat v evrski dolžniški krizi, čeprav je bila prelomna vloga ECB. Z obljubo o nakupovanju obveznic je pomirila trge in politikom kupila čas za urejanje javnih financ in strukturne reforme, s katerimi lahko postavijo gospodarstva na noge. Glede tega je v južnih državah, ki niso bile pod varčevalno-reformnim pritiskom rešilnih programov, uspehov veliko manj. Blažitev pritiska jih je uspavala, status quo je bolj mamljiv kot boleči koraki.

Ko je Evropo zamajala dolžniška kriza, so vsi voditelji spoznali, kako neodgovorno je bilo, da niso resno upoštevali maastrichtskih pravil. Na kriznih sestankih so prebedeli veliko noči, da so kot nauk iz krize vzpostavili novi sistem, s katerim bi nataknili uzde politikom, ki raje zadolžujejo države, kot ukrepajo. Sprejeta so bila pravila boljšega nadzora nad članicami, ki se igrajo z ognjem. Novi pakt stabilnosti je prvič pred veliko preizkušnjo.

Francija je lani dobila dve leti več časa za zmanjšanje primanjkljaja pod tri odstotke BDP. Po drugi strani se je morala zavezati k ureditvi proračuna in reformam. Razen retorike predsednika Françoisa Hollanda doslej iz Pariza ni prišlo veliko. Francija ostaja v globoki depresiji: brezposelnost je nad desetimi odstotki, zadolženost se bliža sto odstotkom BDP, industrija je v zatonu, stroški dela ostajajo previsoki, birokracija je preobsežna.

V Elizejski palači niso hoteli slišati svaril evropske komisije in ECB, da krpanje proračunskih lukenj z višjimi davki bolj škoduje gospodarski rasti kot varčevalni ukrepi. Nova vlada v Parizu pa je Bruselj kar samozavestno izzvala z napovedjo, da se želi pogajati o preložitvi proračunskega cilja čez ciljno leto 2015. Francija je ob Sloveniji edina članica območja evra pod posebnim nadzorom Unije, ki naj bi zagotovil, da bosta obe državi izpolnili zaveze.

Bo Bruselj pod pritiskom Pariza še enkrat popustil in iz pakta stabilnosti spet naredil brezzobega tigra? Spopad z evropsko komisijo je za Hollanda najbrž manjše tveganje, kot če nezadovoljnemu prebivalstvu nalije čistega vina. Toda krilatice o neoliberalizmu so kratkega diha. V preračunljivem čakanju na deusa ex machina, ki se ne bo pojavil, so v Franciji, Italiji in še kje drugje zametki nove krize, ki ne bo udarila le po obrobju denarne unije, marveč tudi po njenem jedru.