Tiskane izdaje
Posoški puntarski žlikrof: Okus je stvar okusa
Če gastronomije francoski elitizem Michelinovih zvezdic ne bi oddaljil od množic, bi Ani pripravljali sprejeme od Tolmina do Hodoša.
Objavljeno
02. februar 2017 12.31
lvu kulinarika
Posoška akademska slikarka Jana Dolenc je v poplavi čestitk Ani Roš za najboljšo kuharsko mojstrico na svetu pred tednom dni opozorila na nekaj najbolj očitnega; da je prva dama svetovne kuhinje naša najboljša ambasadorka, s čimer je naposled najbolje izkoristila izobrazbo diplomatke, ki se ji je pred leti odrekla zaradi kuharskega izleta v neznano. Nagrada, ki jo podeljuje akademija 50 najboljših svetovnih restavracij, je oskar gastronomskega sveta. Sveta, ki ga je razvoj televizijskih šovov in družbenih omrežij, kjer si vsako sekundo izmenjujemo slikovne izbore obrokov, pravzaprav že naredil povsem filmskega.
In prav veliko primerljivih ali prestižnejših nagrad, ki bi romale v slovenske roke, ni. Če sploh je kakšna. Pri čemer brez zadržkov štejem tudi zlate olimpijske kolajne in velike kristalne globuse – skupaj! Vrhunska kuhinja je namreč postala globalna komercialna industrija z vso digitalno podporo, vendar je bil pogoj, da je pred tem postala umetnost oziroma gledljiva umetnost. Šele potem je nastal prostor za zdaj kultne osebnosti z malih ekranov, kot sta Heston Blumenthal ali Gordon Ramsay, na primer.
Če gastronomije francoski elitizem Michelinovih zvezdic ne bi oddaljil od množic, bi Ani pripravljali sprejeme od Tolmina do Hodoša. Tako pa kuharski kreacionizem – zmotno – povezujemo z debelino denarnice, vendar niti ne pomislimo, da z večerjo, ki resda lahko stane nekaj več, plačamo teater izvirnosti na krožniku, kjer sploh ni nujno, da mora biti najboljša hrana, ki smo jo zaužili v življenju. Že zaradi tega, ker gre za povsem človeško razlikovanje in vrednotenje okusov. Se pa to lahko zgodi bistveno prej kot doma ali kateri drugi gostilni, če se človek le prepusti izletu tudi do takšnih skrajnosti, kjer se lahko upravičeno sprašujemo, ali je to sploh še hrana. Umetnost je namreč zgolj tisto, česar vsak ne zmore nikoli narediti niti z najboljšim treningom.
Še bolj resna od ambasadorske naloge Ane Roš pa bo njena diplomacija v kuharskem svetu, ki je kljub prestižnim lovorikam za ženske še vedno precej seksističen. Malce nerodno je, da se s sprejemom takšne nagrade seveda priznava delitev po spolu, toda po drugi strani je to tudi edini način, da se sploh lahko spregovori, kako nemoralna je takšna delitev (za svet zunaj Saudske Arabije), če pa gre za povsem enako delo v kuhinji. Dilema ni nova in se bržkone ne bo rešila v »diplomatskem mandatu« Roševe.
Vseeno naj nagrada za najboljšo kuharsko mojstrico na svetu ostane povsem dobronameren poklon svetovne gastronomske stroke za vrhunsko opravljeno delo. To naj naprej služi za uspešno nadgradnjo družinskega posla in nato še v ponos dolini, ki ji manjka samozavesti, in državi, ki išče vrnitev s stranpoti.
