Palce gor za »eksote«!

Ko je olimpijski plamen prižgal de Lima, se je spet zgodila nekakšna poetična pravica.

Objavljeno
07. avgust 2016 20.58
Peter Zalokar
Peter Zalokar
Bogata je bila zbirka filmskih hitov na letu iz Evrope proti Južni Ameriki, a izbral sem zgodbo o Eddieju Edwardsu in njegovem hrepenenju po olimpijskem nastopu. V nestrpnem pričakovanju svojega debija sem se želel čim prej naužiti olimpijskega duha. Film me ni navdušil, preveč podoben je bil komediji o jamajškem bobu z istih iger v Calgaryju 1988. Vseeno pa me ni pustil ravnodušnega in ko je »Eddie the Eagle« po povsem nekonkurenčnem skoku od veselja zaplesal, me je oblila kurja polt.

Veliko tragikomičnih zgodb so spisale igre pod petimi krogi, spomnimo se »jegulje« Erica Moussambanija, ki se je dva meseca pred OI v Sydneyju naučil plavati, pa mu je po slabih dveh minutah trpljenja in zvijanja uspelo priti do cilja 100-metrske razdalje. Pa Avstralca Stevena Bradburyja, ki je v Salt Lake Cityju 2002 kot turist pridrsal do zlate kolajne, potem ko so se vsi favoriti zapletli v zavoju in pristali v zaščitni ogradi.

Na drugi strani so bili šampioni, ki jim je boginja Fortuna obrnila hrbet. Nepozaben je tek na 400 metrov iz leta 1992, ko je bil Derek Redmond favorit, a mu je sredi dirke počila stegenska mišica. Kljub temu je ob spremstvu očeta v solzah prišepal do cilja – toplo priporočam ogled posnetka –, kar mu je iz časovne distance dalo večjo vrednost kot nesojena zmaga. In ko je v petek olimpijski plamen na Maracani prižgal Vanderlei Cordeiro de Lima, tragični junak, ki je izgubil zlato v Atenah, ker ga je med maratonom napadel moteni gledalec, se je spet zgodila nekakšna poetična pravica.

Porajajo se očitki, da smo tudi Slovenci na OI poslali t. i. eksote, ki tukaj nimajo kaj iskati. Morda so celo upravičeni, a to je stvar OKS in njegovega strokovnega sveta. Zdaj so tu in velja jih podpreti v dobrem in v slabem, nikdar ne veš, kje in kdaj se bo zgodil nov čudež. Junaki pa ne prihajajo zgolj iz vrst športnikov, pravi užitek je opazovati prostovoljce, kako se trudijo gostom ugoditi v vsaki najmanjši podrobnosti, četudi ne znajo besedice tujega jezika in se lovijo tudi pri najenostavnejših nalogah. Z njihovim nalezljivim nasmehom organizacijski porodni krči v hipu postanejo bolj znosni. Saj ni treba vselej za vsako ceno slediti vodilu hitreje, višje, močneje. Ne nazadnje je kompletov kolajn 306, športnikov prek 10.500. Moja malenkost že ne sodi med paradna peresa v medijski vasi, a držal se bom Coubertinovega načela in se trudil po najboljših močeh priti do cilja na Maracani, ko bo 21. t. m. padel zastor nad igrami, ki se v zgodovino gotovo ne bodo zapisale kot najboljše.

Škoda le, da prizadevanja za obuditev olimpijskega premirja iz antičnih časov nikakor ne zasedejo zmagovalnega odra. Imajo pa begunci z vojnih območij prvič svojo reprezentanco. Tudi to je nekaj.