Pesnik
Pesnik nas popelje do samega bistva vsega, pesnik ves svet povzame z izvirno besedo.
Odpri galerijo
FOTO: Igor Mali
Na začetku je bila beseda. Zdaj je čas, da to resno dojamemo. Z blago besedo, ki jo starši izgovorijo doma, se začne ustvarjanje dobrega človeka. Z grobo besedo, ki se jo prebere na družbenih omrežjih, se začne spodkopavanje družbe. S pravo besedo, ki jo zapiše pesnik, se začne ozdravljanje človeštva.
Če do zdaj nismo spoznali, zakaj je poezija pomembna, nam mora biti vsaj zdaj jasno, da se dobrota in tudi zločin začneta z eno besedo. Beseda ima čudežno moč: spremeni se v čarovnijo in tudi v orožje. Odvisno od tega, katero izberemo. Odvisno od tega, kako jo izgovorimo. Zato je treba brati pesmi.
Pesnik nas popelje do samega bistva vsega, pesnik ves svet povzame z izvirno besedo. In nas poziva, naj očistimo vse svoje misli in naj ne izgovorimo oziroma celo ne pomislimo na nič drugega, razen na tisto, kar prihaja iz čistega srca.
Verz je formula ljubezni, trpljenja, hrepenenja, verz je struna, ki povezuje nebo in zemljo in ki odmeva s plemenito glasbo, ko se jo poboža s prsti. Verz je kot skupno bitje srca. Močan, a nežen, glasen, a skoraj neslišen. Včasih nas prisili, da poskočimo. Nato pa nas spet zaboli. In celo takrat, ko se tega ne zavedamo, ostaja v naših venah, mišicah, nohtih. Včasih zagrebemo pod lastno kožo … in tudi tam se skriva beseda – materina, pesnikova, nebeška.
Opazovala sem mlado mamico, kako se je pogovarjala s svojim otročičkom. Celo takrat, ko je bila utrujena, žalostna ali tesnobna, je otroku kazala nasmejan obraz: »Življenje moje!« mu je govorila. On pa je mahal z ročicama, kot da bi hotel zgrabiti življenje. Kot da se hoče v tem hipu naučiti besedo, ki pomeni vse. S katero se vse začne. Iz katere se bo razvilo vse drugo.
Na začetku je bila poezija, sem pomislila. Pesnik je mati in njegova odgovornost do besede je velika kot ustvarjanje sveta. Izpolnjenega z dobroto. Okupiranega z ljubeznijo. Tistega edinega sveta, v katerem želimo živeti.
Če do zdaj nismo spoznali, zakaj je poezija pomembna, nam mora biti vsaj zdaj jasno, da se dobrota in tudi zločin začneta z eno besedo. Beseda ima čudežno moč: spremeni se v čarovnijo in tudi v orožje. Odvisno od tega, katero izberemo. Odvisno od tega, kako jo izgovorimo. Zato je treba brati pesmi.
Pesnik nas popelje do samega bistva vsega, pesnik ves svet povzame z izvirno besedo. In nas poziva, naj očistimo vse svoje misli in naj ne izgovorimo oziroma celo ne pomislimo na nič drugega, razen na tisto, kar prihaja iz čistega srca.
Verz je formula ljubezni, trpljenja, hrepenenja, verz je struna, ki povezuje nebo in zemljo in ki odmeva s plemenito glasbo, ko se jo poboža s prsti. Verz je kot skupno bitje srca. Močan, a nežen, glasen, a skoraj neslišen. Včasih nas prisili, da poskočimo. Nato pa nas spet zaboli. In celo takrat, ko se tega ne zavedamo, ostaja v naših venah, mišicah, nohtih. Včasih zagrebemo pod lastno kožo … in tudi tam se skriva beseda – materina, pesnikova, nebeška.
Opazovala sem mlado mamico, kako se je pogovarjala s svojim otročičkom. Celo takrat, ko je bila utrujena, žalostna ali tesnobna, je otroku kazala nasmejan obraz: »Življenje moje!« mu je govorila. On pa je mahal z ročicama, kot da bi hotel zgrabiti življenje. Kot da se hoče v tem hipu naučiti besedo, ki pomeni vse. S katero se vse začne. Iz katere se bo razvilo vse drugo.
Na začetku je bila poezija, sem pomislila. Pesnik je mati in njegova odgovornost do besede je velika kot ustvarjanje sveta. Izpolnjenega z dobroto. Okupiranega z ljubeznijo. Tistega edinega sveta, v katerem želimo živeti.
