Peter, Tim, Tini so desni zmagovalci

Dragi slovenski športni navijači vseh barv, si predstavljate svoj odziv, če bi se Peter Prevc pred vsakim skokom po starem krščanskem običaju prekrižal, namesto da bi se potapkal po stegnih? Ali vsaj kot veren katolik prekrižal po zmagoslavjih. Bi bil še tako priljubljen in v vaših srcih, bi bil še slovenskega naroda sin ali še toliko bolj? Se opravičujem, če sem pri kom sprožil jezo s tem, ko sem zašel na spolzek teren, ki med Slovenci še vedno povzroča preveč nelagodja in sporov, namesto da bi kakršnokoli versko izražanje čustev »ljubljencev« naroda sprejeli kot nekaj normalnega in sprejemljivega, človeškega. Prav tako kot politično ideološko držo, če resnično ne gre za skrajno sprevrženo. Nekaj, kar je pri vrsti športnikov in zvezdnikov največjega formata v različnih panogah, predvsem moštvenih, tako rekoč običajno in celo simpatično. Kot je za katolika Lionela Messija ali Neymarja, pravoslavca Novaka Đokovića ali muslimana – odetega v zastavo »Union Jack« – Moja Faraha.

Slovenija je majhna država velikih športnih junakov in zmagovalcev, ki so nam pripravili toliko srečnih trenutkov, kot jih je malokdo v njeni kratki zgodovini. Z dosežki naših junakov in junakinj se upravičeno postavljamo po svetu in se osrečujemo. Tudi zato se nisem mogel upreti sociološkemu izzivu, zaradi katerega me že lep čas mika tematika, ki je bila v minulih letih v tako imenovanih slovenskih mainstreamovskih ali dominantnih medijih prezrta. In upam si trditi, da z razlogom! To pa je nekoliko nenavadno za tako imenovane desne medije, ki šport in športnike še vedno uvrščajo v kategorijo podcenjene družbene skupine, ki naj bi povrhu predstavljala »rdečo trdnjavo«. To pa je seveda popoln ideološki konstrukt in velika zmota, zaradi katere je šla po zlu marsikatera že dobljena politična bitka. In tudi kakšen volilni glas.

A da se ne bi preveč zapletal in tvezil v nedogled, bom prešel k bistvu. Kdo so naši zmagovalci src in duš, zaradi katerih smo Slovenci tako ponosni? Dejstva povedo veliko in še več; večino zmagoslavij v zadnjih letih so pripravili športniki in športnice iz tako imenovanega desnega, bolj ali manj konservativnega ideološkega pola. Ki naj bi bil po prevladujočem prepričanju nazadnjaški in nesprejemljiv za neko visoko razvito družbo in civilizacijo, kar naj bi slovenska bila. Začenši pri prvem med prvimi Petru Prevcu, klenem Gorenjcu iz Selške doline in vzgojenem v tradicionalni slovenski družini, ali pri Haložanu, svetovnem prvaku v motokrosu Timu Gajserju, pa pri dekletu, zlati olimpijki s Celjskega Tini Trstenjak. Seveda brez najslavnejše dame med Slovenkami, Korošice Tine Maze, ki, kar ji je treba priznati, nikoli ni skrivala, s kom – politično – simpatizira, ne gre.

Verska ali politična pripadnost naših zmagovalcev in zmagovalk me nekako prepričujeta, da sta pomembni del skrbno oblikovanih šampionskih podob, v katere so vtkane najvišje življenjske vrednote. Toda tudi sebičnost, ki je praviloma izključujoča v moštvenih športih, v katerih je tovarištvo ključni del zmagovalne celote.

Tezi, da »desni in konservativni« zmagujejo med posamičnimi športi, »levi in svobodomiselni« v moštvenih, pa seveda ne morem pritrditi. Kljub vsemu najprej verjamem v talent, šele potem v »pravi« nazor.