Pismo iz Zagreba: Ko Winetou obišče Velebit

Ko vsak dan, točno opoldne, zagrmi stari turški top s stolpa Lotrščak, se skoraj nihče ne zdrzne. Razen turistov, ki pohajkujejo po središču Zagreba. Zagreb je milijonsko mesto, v katerem se rednim prebivalcem vsak dan pridruži še kakšnih sto tisoč (in še nekaj deset tisoč več) tistih, ki prihajajo v glavno mesto na delo ali po opravkih. Julija in avgusta je vse drugače; tistih, ki hodijo na delo, je manj, onih, ki gredo po opravkih, še manj.

Še največ je turistov, ki se v Zagrebu ustavijo na poti proti Jadranu ali nazaj grede. Največ jih je, tako statistika, iz Združenih držav Amerike, Španije, Francije, Italije, Avstrije, tudi iz Slovenije, v mestu pa se zadržijo od enega do največ treh dni. V prvih letošnjih mesecih pa je bilo največ Nemcev, Avstrijcev, Italijanov in prebivalcev Bosne in Hercegovine. Kdaj so se turisti iz BiH začeli tako zelo zanimati za lepote Zagreba, vsaj za zdaj ni nikomur povsem jasno; pa to tudi nikogar od turističnih delavcev niti preveč ne zanima. Še najmanj hotelirje v katerem od 45 zagrebških hotelov.

»Vendar, če tako kaže statistika, bo že držalo,« pravi moj sogovornik, izkušeni prebivalec Zagreba, ki me pod vtisom opoldanskega topovskega strela z Lotrščaka še kar prepričuje, da je bolje »strel kot pa zavijanje gasilskih siren, s katerimi menda nekje še kar opozarjajo na uro in preizkušajo delovanje«. Ali je s tem mislil na Slovenijo, si ga niti ne upam vprašati, saj bi to povzročilo dodatno razpravo o »vzrokih, stanju in posledicah neskončne množice slovenskih turistov na hrvaški obali in v zagrebških trgovinah«. Enkrat, pred časom, ko je beseda nanesla na vračanje davka na dodano vrednost za kupljeno blago na Hrvaškem slovenskim državljanom, je bilo dovolj; do besede zlepa nisem spet prišel. No, ko smo že pri trgovini, je spet treba spomniti na statistične podatke, ki so jih te dni predstavili na Hrvaškem. Takole pravijo: prebivalci Zagreba so s podatkom, da imajo 6500 evrov kupne moči, tretjino bogatejši od državnega povprečja, a so še vedno na polovici evropskega povprečja, imajo kar dvakrat manjšo kupno moč kot Slovenci in celo štirikrat manjšo kot v Lizboni na Portugalskem. Vendar so zadovoljni, saj imajo, po statistiki, še vedno več kot prebivalci Istre; podatki so tudi pokazali, da so najrevnejši Hrvati tisti, ki živijo ob meji s sosednjo Bosno in Hercegovino. Da je imelo prejšnji mesec 211.000 državljanov Hrvaške blokirane račune, poleg njih pa še 72.401 tako imenovani poslovni subjekt, skupna vrednost dolga pa znaša skoraj 50 milijard kun (približno 650 milijonov evrov), je povsem druga zgodba, ki še zdaleč ne sodi med nedeljsko branje ...

Nič več le po dve imeni in dva priimka

Kakorkoli že, nekateri – koliko je teh, ne ve nihče, še minister za javno upravo Arsen Bauk je le sporočil, da »številni« – so si vendarle oddahnili. Hrvaška vlada je namreč sprejela zakon o osebnih imenih, s katerim je razveljavila dosedanjo zakonsko obveznost, da je vsak državljan smel imeti le po dve imeni in dva priimka. To določilo je zdaj izbrisano, ukinjeno, pozabljeno! Hrvaški državljani smejo v osebne izkaznice oziroma uradne dokumente vpisati toliko imen in priimkov, kot si želijo. Povrhu vsega je tudi postopek za spremembo imena precej olajšan, saj je po novem treba poleg zahtevka za spremembo priložiti le potrdilo o hrvaškem državljanstvu in potrdilo o nekaznovanju oziroma o tem, da zoper vlagatelja ni sprožen noben kazenski postopek. Olajšanje za nekatere, bi lahko rekli v teh vročih in sušnih časih. A ne za 31-letno Marijo. Njena zgodba je dokaz, da je birokracija »hudo, močno in krepko«, kot bi dejal moj zagrebški sogovornik z Britanskega trga, navzoča v vseh porah življenja vsakega Hrvata. Še podatek, da je treba za namestitev solarne celice kjer koli na Hrvaškem pridobiti 51 dovoljenj, za javno prireditev sredi enega od parkov v Zagrebu pa 21, je mačji kašelj v primerjavi s tem, kar preživlja Marija. Gospa je bila poročena, v zakonu se njej in možu rodi hči. Potem se zgodi ločitev, Marija spozna Nekoga in še vedno čaka na sodno odločitev, komu pripada hči. Zanosi s prijateljem! Rodi hčer Lucijo. Vse lepo in prav. Potem pa odločitev sodišča, da njen »Nekdo« oziroma »novi prijatelj« ne more biti Lucijin oče, ampak je to lahko le bivši mož. Takšen je zakon, zapišejo birokrati in se sklicujejo na družinski zakon. Dodajo, da bi očetovstvo lahko bilo priznano le, če bi se Lucija rodila 301. dan po pravnomočnosti ločitve, ne pa, kot se je, 285. dan. Zato birokrati izdajo sklep, da je lahko formalnopravno oče male Lucije le in zgolj Marijin nekdanji mož, nikakor pa ne zdajšnji »prijatelj oziroma kakorkoli-mu-je-že-ime«. Pa se znajdi, kdor se lahko. Kaj se je ali kaj se bo dogajalo, v tem zapisu nemara niti ni toliko pomembno, dejstvo namreč ostaja, da nad hrvaško birokracijo bentijo vsi.

Prišel je on, legenda

Še zdaleč pa niso bentili tisti, ki so se zbrali, da bi pozdravili 83-letnega Pierra Bricea. Saj vem, da večina niti ne ve, kdo je to. A sloviti nemški igralec, ki je postal slaven prav zaradi nemških filmov o še bolj slovitem indijanskem poglavarju Winetouu, ki si ga je izmislil Karl Friederich May (znan kot tisti, ki je zaradi kraje in prevare več let prebil v zaporu in tam napisal mnogo svojih uspešnic, med drugim zgodbe o indijanskem poglavarju), je vnovič obiskal Hrvaško. Prišel je pogledat, kakšna so danes, po skoraj pol stoletja, prizorišča snemanja filma, ki je obnorel številne otroke in malce starejše: Velebit, Paklenica, Plitvice ... Pred indijanskim šotorom se je zbrala kakšna stotnija radovednežev, članov kluba ljubiteljev Winetouja. S filmskim zvezdnikom, ki živi od spominov na vlogo indijanskega poglavarja, se želijo fotografirati vsi, a nekaj manjka; njegov prijatelj Old Shatterhand.

In zdaj, ko končujem to pismo, ko mi je žal, da nisem bil eden tistih, ki so zaprosili za možnost fotografiranja z glavnim junakom knjig, ki so krasile mojo mladostniško knjižnico, moj pokojni oče pa je na skrivaj poskrbel, da so mi iz nemškega filmskega studia poslali podpisano razglednico (Nur für Dejan; Winetou und Old Shatterhand) mojega indijanskega junaka, sem skoraj trdno odločen, da jo bom mahnil v bližino Zadra. Tam so namreč odprli prvo kavbojsko mesto na Hrvaškem, nadeli pa so mu ime – Buffalo Bill City. Vem, da Winetouja ne bom srečal, mesteca, v katerem je zaposlenih kakšnih deset ljudi, pa tudi še ni niti na zemljevidu, a kljub temu.

Streljanja ne manjka, saloon je poln, pravzaprav nekako tako kot sredi milijonskega Zagreba; od koder pač pišem pismo.