Plenković si ne želi sestanka s Cerarjem

Predsednik hrvaške vlade Andrej Plenković je racionalen politik. Ne samo da je znal prevzeti oblast in sestaviti vladajočo politično koalicijo, znal je tudi odsloviti svoje partnerje, ko je ocenil, da zanj postajajo nevarni. Prav zaradi istega političnega razuma, ki mu prinaša točke, noče oblikovati svojega mnenja in še manj odločitve o odstranitvi sramotnega spomenika, ki v taborišču Jasenovac obuja čas morilcev in vojnih zločincev.

Taisti hrvaški predsednik vlade, ki natančno in vnaprej preveri odzive na svoja politična dejanja, ima obenem zelo dobre informacije, ne le od svojih vladnih sodelavcev in razvejenih tajnih služb, temveč tudi neposredno iz vodstva kabineta predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja, saj je šef te službe njegov osebni prijatelj. Torej lahko predvidevamo, da je Plenković imel, vsaj v zadnjih dveh mesecih, od razglasitve sodbe mednarodnega arbitražnega sodišča o določitvi meje med Slovenijo in Hrvaško, vse dokumente o pozivih ključnih evropskih držav in vlade v Bruslju, da je sodbo treba priznati in da ta pomeni novo dejstvo, da ima Republika Hrvaška z Republiko Slovenijo rešeno mejno vprašanje.

Vsa dokazovanja, da je določen beograjski tabloid, ki je v zelo podobnem času dobil tudi hrvaška državna dovoljenja za širitev svojega poslovanja, objavil prisluškovanje pogovorom dveh slovenskih akterjev o arbitraži, so po izreku sodbe seveda postala brezpredmetna. Zgolj zanimiva, saj je v skoraj primerljivem času isti srbski tabloid radikalno spremenil uredniško politiko in začel neusmiljeno napadati sedanjega predsednika Srbije Aleksandra Vučića. Toda to je zgolj podrobnost, ki jo bomo zdaj pustili ob strani.

Andrej Plenković se je odločil in v pričakovanju obiska slovenskega predsednika vlade Mira Cerarja, s katerim naj bi zaključila njune ljubljanske pogovore in določila načine uveljavitve arbitražne sodbe mednarodnega sodišča v Haagu, odšel v Savudrijo, mestece na sami meji s Slovenijo. Tisto sredo, 23. avgusta letos, je zbranim ribičem pojasnjeval, da Hrvaška nikoli ne bo priznala odločitve mednarodnega sodišča, da bo sočasno znala zaščititi svoje interese ter da naj še naprej ribarijo, kot da se ni nič zgodilo. Da ima, je bilo razumeti, Hrvaška dovolj možnosti, da jih ob njihovih poteh po slovenskem morju zaščiti.

Moje vprašanje je bilo povsem preprosto. Zakaj se je hrvaški predsednik vlade tik pred morebitnim pogovorom o skrajno resnem vprašanju, ki zadeva Hrvaško, odločil za takšen obisk? Ponavljam, Plenković je racionalen politik, ni političen fantast, ki bi se odločal po trenutnem navdihu. Razlog je lahko samo eden: hotel je vnaprej preprečiti Cerarjevo odločitev o obisku Zagreba in potrebnem pogovoru, kako uveljaviti odločitev arbitražnega sodišča. Pa ne gre več samo za hrvaško vladno kazanje moči Sarajevu, Beogradu in Podgorici, državam, s katerimi ima Hrvaška nerešena prav vsa mejna vprašanja. Kljub temu da se odnosi Hrvaške z BiH prav zaradi mejnega spora nevarno zaostrujejo. Niti ni razlog za Plenkovićev korak zgolj ocena, da bo njegovo zavračanje odločitve mednarodnega sodišča dokaz, da tudi drugim državam v rešitvi mejnih sporov ne more uspeti mimo hrvaške državne volje. To bi bilo enostavno premalo za pojasnitev tako bojevitega Plenkovićevega nastopa v Savudriji. Razlog je drugje. Hrvaška država je sklenila, da je treba storiti vse, da ohrani konflikt in ostane v sporu s Slovenijo. Plenković ve, da se pospešeno oblikuje Evropa dveh hitrosti. Da izpolnjuje Slovenija vse, no, skoraj vse pogoje za članstvo v najbolj povezanem evropskem jedru, ki si najmanj želi novih prinašalcev težav. Zato hoče Plenković zadržati Slovenijo na starem dvorišču in prav zato si tudi ne želi Cerarjevega obiska v Zagrebu. In zato se je odločil za svoj nastop v Savudriji.