Po poti NLB ali Krke?

Pomanjkanje in revščina sta se lani, kot simptoma krize, prihulila v Slovenijo in številnim potrkala na vrata – pa naj je to naši sveti in posvetni oblasti všeč ali ne. V neizprosni globalni tekmi postajamo čedalje večji reveži v Evropi in svetu.

Želite dokaze? Tu je eden od njih: na vladnem uradu za makroekonomske analize in razvoj ocenjujejo, da se je lani razpoložljivi dohodek na prebivalca pri nas rekordno znižal, za približno štiri odstotke. Stopnja tveganja revščine se je po pričakovanjih povečala. To je ocena uradne inštitucije in toplo jo priporočam v razmislek vsem. Tudi tistim moralnim strokovnjakom, ki zdaj za lakoto otrok na Slovenskem krivijo njihove nesposobne starše.

Če napišemo, da se razpoložljivi dohodek prebivalstva znižal za kar štiri odstotke v vsega letu dni, je to verjetno videti kot suhoparen statistični podatek – v praksi pa pomeni, da je na tisoče ali celo desettisoče ljudi prešlo tisti kritični rob, ko še lahko proračunsko povežejo en mesec z naslednjim. Da je res tako, potrjuje še eno merljivo dejstvo: lani se je precej povečal obseg premostitvenih posojil, ki so jih prisiljeni najeti vsi, ki ne zmorejo več plačevati svojih tekočih obveznosti.

V redu, življenjski standard pri nas torej dokazano pada. Imamo problem, ki v svojem bistvu reflektira porazno stanje v našem gospodarstvu. Tipično slovenski odgovor nanj je, da ga zanikamo in vse tiste, ki opozarjamo nanj, ožigosamo za politikantske podtaknjence.

Manj tipično slovenska reakcija je, da padajoči standard pripoznamo kot simptom, kot problem, nato pa vržemo stare zamere čez rame in se začnemo nemudoma ukvarjati z vprašanjem, kako ga rešiti. Prva naloga je zdaj, da povečamo potencial za gospodarsko rast, da naš nacionalni BDP končno začne spet normalno rasti in se odlepi s tistih 35,5 milijarde evrov, kolikor znaša zadnja štiri krizna leta. Upoštevajoč inflacijo, je zdaj slovenski BDP realno za skoraj 10 odstotkov nižji, kot je bil leta 2008.

Vsi tisti pri nas, ki so pred časom modrovali, da se preveč fetišizira gospodarska rast in BDP, imajo zdaj jasen dokaz, da je BDP vendarle pomemben. Seveda še zdaleč ni vse. A Švedska, Danska, Nemčija, Norveška in druge države, ki so nam zdaj res lahko za svetilnik – se še spomnite izjave Janeza Janše o Sloveniji kot o evropskem svetilniku 21. stoletja – ne bi bile tam, kjer so, če ne bi vodile pametnih politik in strategij, ki jim omogočajo trajno nadpovprečno visok BDP na prebivalca.

In zdaj smo pri ključnem vprašanju. Se naša vladajoča združba kakorkoli ukvarja s strateškim vprašanjem, kako Slovenijo usposobiti za globalno tekmo, kako povečati njen potencial za rast, kako jo potegniti iz začaranega kroga stagnacije in revščine? Ima natančno razdelan program, New deal, za pot iz krize? Če je odgovor pritrdilen, to uspešno prikriva. Vlada po 11 mesecih vladanja še nima spisane in delujoče gospodarske strategije, v njej ni resnega makroekonomista, razočarani gospodarski minister je razmišlja o odhodu, minister za finance solira po svoje in je videti presrečen, če sploh proda državne obveznice, cena itak ni pomembna, premierja, ki drži vse niti v rokah, pa očitno zanima predvsem kadrovsko, institucionalno in lastniško utrjevanje oblasti.

Je lahko v tej luči napovedana prodaja državnih podjetij del resne gospodarske strategije Slovenije do leta 2020? Absolutno ne. Je izhod v sili, ki tujcem nakazuje paniko na potapljajoči se ladji. Tudi glorifikacija Slovenskega državnega holdinga, ki ji je podleglo celo ustavno sodišče, kaže, da sta prioriteti last in oblast, ne pa strateški razvoj države.

Na tem prostoru se že od 90. let vodijo ekonomske politike ad hoc, brez strateškega premisleka. Vmes so strokovnjaki napisali nekaj strategij razvoja Slovenije, ki pa jih nobena vlada ni vzela resno, kaj šele uresničevala. Politike Slovenije d.d. niso bile usmerjene v dolgoročni vzdržni razvoj, na temeljih kvalitetnega menedžmenta, izobraževanja in tehnološkega razvoja.

Naj to ponazorim z dvema slovenskima korporacijama. Pred dvema dekadama smo imeli vse možnosti, da naša država postane bogata, napredna družba – kot je recimo na ravni podjetja novomeška Krka. Žal je naša (ekonomska) politika izbrala drugačen vzorec razvoja. Zato zdaj 20-letne zgodovine Slovenije d.d. ne pooseblja Krka – in njena pot uspešnega razvoja, temelječega na znanju, profesionalnem vodenju in trajnostnem razvoju –, pač pa državna NLB s preteklimi prenapihnjenimi baloni, nerealnimi pričakovanji, izgubami, dubiozami, klientelizmom in celo kriminalnimi početji.

Država je že dolgo tega izbrala napačno pot. Tudi zato smo zdaj državljani in davkoplačevalci vse bolj praznih žepov, revščina pa se naseljuje pod Alpami. In da se ne predajamo malodušju, potencial za rast imamo – a politika in družba kot celota se morata podati na Krkino pot.