Po Prokopu še Krim

Še pomnite Gunnarja Prokopa, legendarnega spiritusa movensa in ustanovitelja nekdanjega ženskega rokometnega velikana Hypo Niederösterreich? Z rokometnega prizorišča so ga pred štirimi leti spodnesle afere, toda spretni menedžer, trener, lisjak z veliko masla na glavi in balkanskimi zvijačami je bil v svojem najmočnejšem obdobju alfa in omega ženskega rokometa. Kar osemkrat (v letih od 1989 do 2000) je Hypo pod njegovo taktirko osvojil evropski vrh.

Hypo je na evropskem vrhu nasledil prav Krim.

Ljubljanski rokometni velikan se je pod vodstvom Zorana Jankovića iz leta v leto vzpenjal na mestni in tudi državni lestvici politično in gospodarsko odlično podprtih športnih kolektivov. Pretežno se je učil pri primestnem dunajskem klubu. In v marsičem ga je presegel. Na primer: Hypo si niti v najbolj uspešnem obdobju ni mogel zagotoviti najboljših televizijskih terminov in je zapolnjeval ORF z jutranjimi tekmami v času risank. »Holcerji« niso nasedli. Seveda pa je treba upoštevati izhodišči, da je vidnost in vpliv na Dunaju in v Avstriji narekoval zakon trga. Pri nas pa ...

Vladavina Krima se je začela z legendarnim magom ženskega rokometa Vinkom Kandijo, ki ga je Janković potegnil prav iz Hypa. Janković, ki je po neuspešnem naskoku na košarkarski prestol Olimpije (ob koncu osemdesetih let) presedlal k ženskemu rokometu, in Kandija sta na domači, mestni sceni najprej pospravila pravzaprav svoj klub, Olimpijo. S tem, ko je Krim prevzel primat najboljše ekipe, je Olimpiji tako rekoč podpisal smrtno obsodbo.

Pojava Krima na slovenskem športnem zemljevidu in njegov bliskoviti prodor v evropski vrh je imel zelo lepo površino, pod njo pa manj privlačno vsebino. Vsa leta so Krimovi ustvarjalci zavajali s tem, da bodo vzgajali domače zvezdnice, ki bodo tvorile tudi močno reprezentanco. Nato pa so s plačami iz najvišjega plačilnega razreda v evropskem ženskem rokometu novačili tujke. Dopuščam, da je bila ta vizija posledica športne ambicioznosti. Seveda pa zdaj in s časovno razdaljo ter ob hudi gospodarski krizi dobivam potrditev, da je Krim s svojimi političnimi in poslovnimi povezavami v zadnjih 15 letih prikrajšal druge ljubljanske kolektive za najmanj deset milijonov pokroviteljskih evrov (prej še kakšnega več kot manj). In da je še bolj utrdil tovarišijsko pokroviteljstvo.

O Krimovi preteklosti je dobro kaj vedeti, da bi njegovo zdajšnjo krizo ali pa kar pot na smetišče zgodovine navdušenci krimovk sprejeli s čim manjšimi bolečinami. Ta moj črni scenarij ali napoved Krimove selitve med komaj vidne in slišne športe kolektive bo prišel prej, kot si mislijo njegovi zdajšnji reševalci. Ne zavidam jim, rešujejo mrtveca ali vsaj nebogljenega invalida.

Krimov ples med evropskimi velikani ženskega rokometa tega ni bil vreden. Še najmanj pa smrti Olimpije, Prul, životarjenja Slovana ...