Počasna pravica

Odprt trg elektrike in plina je za uporabnike prinesel nižje cene energentov, v precej slabši položaj pa spravil nekdanje trgovske monopoliste, ki so bili, resnici na ljubo, navajeni ob lepih zaslužkih zanje nestresno na kupce prenašati še vse pogoje svojih dobaviteljev. Najboljši način za to so dolgoročne pogodbe, sklenjene v pravem času. Tako so trgovci z elektriko v bogatem letu 2008, ko se je zdelo, da bo poraba elektrike poletela v nebo, gospodarska rast pa cvetela, nekatera podjetja prepričali, da je tako rekoč zadnji čas za podpis dolgoročnih pogodb o dobavi elektrike v naslednjih letih, sicer bodo redukcije.

Zgodilo se je ravno nasprotno, udarila je finančna in gospodarska kriza, denar je poniknil v skvarjenem finančnem sistemu, potem še enkrat v saniranju finančnega sistema, gospodarstvo pa ni potrebovalo niti toliko elektrike niti toliko plina. Na trgu so se pojavili presežki obeh energentov po smešno nizkih cenah, trg se je odprl. In za po porabi plina majhno Slovenijo je bilo plina dovolj, kamorkoli bi se trgovec obrnil. Geoplin je po mnenju varuhov konkurence uporabnikom onemogočal prednosti tega razvoja dogodkov. Ker je bil pač edini prodajalec zemeljskega plina (tudi zdaj je daleč največji), je s podjetji sklepal desetletne pogodbe po sistemu polno-prazno, kar pomeni, da so podjetja pogodbene količine morala plačati, če so plin porabila ali ne. To se je pokazalo kot izrazita motnja s pojavom novih trgovcev. Podjetje, ki je imelo še veljavno pogodbo z Geoplinom, je sicer lahko sklenilo novo, ugodnejšo z drugim dobaviteljem, vendar je plin plačalo dvakrat – Geoplinu, ki plina niti dobavil ni, in novemu trgovcu.

Razmeroma hiter razvoj dogodkov je naposled tudi Geoplin prisilil v prilagajanje. Težava je, da največji dobavitelj Gazprom še vedno stavi na dolgoročne pogodbe, plin iz Alžirije prek Italije pa je predrag. Tako je moral Geoplin v razvoj platforme za trgovanje s plinom na borzi, kjer so poceni presežki, odpovedal se je alžirskemu plinu, poleg tega se je lotil niza pogovorov z Gazpromom. Spreminja se torej v normalno tržno družbo.

Zaradi samozaverovanosti pred leti mu zdaj grozi dobrih 46 milijonov evrov kazni varuhov konkurence. V času, ko so trgovske marže na dnu, bo to visoka cena. A je tako prav, nikomur ne sme pasti na pamet, zlasti pa ne podjetjem, ki so posredno v večinski državni lasti, da bi vzdrževal monopol z visokimi cenami. Slovenija je preveč odprta, da se to ne bi opazilo, z novimi plinovodnimi povezavami bo še bolj. Je pa agencija za varstvo konkurence po tej plati razkošna uporabnica časa. Dve leti od začetka preiskave o preteklem poslovanju družbe (nesodelovanje pri preiskavi je Geoplin stalo milijon evrov) do odločbe je vendarle preveč. Zlasti če upoštevamo, da postane odločba pravnomočna šele po odločitvi sodišča in da šele po tem komisija AVK odloči o kazni. Pravica bi morala priti prej, tudi za podjetja, ki zdaj soglasno prikimavajo postopku zoper Geoplin. Ta bodo sicer lahko odškodninsko tožila, a bo spet trajalo leta.