Tiskane izdaje
O vprašanju, ali je večja težava sodobnih razvitih družb to, da jim s pomočjo tehnologije prisluškujejo in jih nadzirajo njihove lastne špijonske službe, ali v prostovoljnem razgaljanju zasebnosti oziroma množični obsedenosti z ekshibicionizmom prek spletnih omrežij, se še bodo kresala učenjaška mnenja. Korporacije, ki omogočajo brezplačno razkazovanje zasebnosti, zagotavljajo, da to skrbno varujejo pred zlobneži, med katere ljudstvo poleg pedofilov šteje tudi vladne vohune (ne pa tudi trgovcev z njihovimi osebnimi podatki). Toda v zadnjih nekaj letih se je pokazalo, da korporacije niso nikakršni braniki zasebnosti, saj so prostovoljno sodelovale z ameriškimi obveščevalnimi službami ali jim celo pomagale razviti orodja za nadzor nad lastnimi državljani.
Po besedah Juliana Assangea, o čigar več kot dveletni »priporniški« usodi na ekvadorskem veleposlaništvu v Londonu mora prav danes odločiti švedsko sodišče, z vsako objavo na facebooku postanete »ovaduh«, »špicelj«, kakor se je ustanovitelj žvižgaškega portala Wikileaks izrazil pred enim mesecem, ko je sredi Manhattna po videokonferenci predstavljal svojo novo knjigo z naslovom Ko Google sreča Wikileaks. V njej opisuje, kako se je poleti 2011, ko je bil še v hišnem priporu v Veliki Britaniji, srečal s prvim človekom Googla Ericom Schmidtom, ki je takrat ravno pisal knjigo in se je hotel pogovoriti tudi s svetovno znanim »disidentom«. Assange se je šele kasneje zavedel, da so bili trije Schmidtovi spremljevalci, ki so sodelovali pri večurnem razpravljanju o prihodnosti interneta in političnih problemih po svetu pri »mojem nemara najboljšem intervjuju«, tesni sodelavci ameriškega zunanjega ministrstva. To ga je spodbudilo k pisanju knjige, v kateri razgalja nespodobna razmerja med spletnim gigantom in ameriškimi oblastmi.
Assange razkrije, da Google že vrsto let sodeluje pri različnih programih, ki jih financirajo obrambno ministrstvo in različne obveščevalne službe, objavljena elektronska pisma med vodilnimi pri Googlu in direktorjem NSA, generalom Keithom Alexandrom, pa pokažejo, da so se ti med sodelovanjem tako spoprijateljili, da so drug drugega naslavljali z osebnimi imeni.
A ta perverzna toplina medsebojnih odnosov ne dokazuje, kako ameriške oblasti po »putinovsko« vodijo državo in gospodarstvo, Assangeeva analiza pokaže prej to, kako so vplivni krogi v ZDA med seboj povezani in kako korporacije same bolj vplivajo na državo (in njeno mednarodno politiko) kakor ta nanje. V njej ni revolucionarnih odkritij, saj je to, da so velike družbe, kakor so Google, Facebook, Microsoft in Yahoo, prostovoljno in »domoljubno« sodelovale pri programu Prizma, kakor so ameriški obveščevalci pri NSA poimenovali vohljanje po elektronskih sporočilih, že pred časom v britanskem časniku Guardian razkril znani raziskovalni novinar Glenn Greenwald.
»Google je zgolj sprivatizirana NSA,« trdi Assange, za čigar »varovanje« so britanski davkoplačevalci doslej porabili že kakih 12 milijonov dolarjev. Profesor z londonske School of Economics Willem Butler pa je za Financial Times že pred več kot petimi leti zapisal, da za varovanje zasebnosti in spoštovanje intelektualne lastnine Google predstavlja enako grožnjo, kakor jo talibi za pravice žensk in državljanske svoboščine.
