Polnjenje velikih čevljev

Ta teden je ameriški predsednik Barack Hussein Obama II., prvi temnopolti mož na mestu najvplivnejšega človeka na svetu, tudi uradno začel svoj drugi mandat. Prav nič presenetljivo ni, da volitvam v Združenih državah po svetu namenjajo toliko pozornosti. Je prva gospodarska, vojaška, politična in diplomatska sila v tem trenutku. Za vzrok, zakaj so prav predsedniške volitve in ne toliko parlamentarne oziroma kongresne, kot jim pravijo, deležne toliko pozornosti, pa je treba pogledati nekoliko globlje v drobovje politične ureditve dežele svobodnih in domovine pogumnih, kakor svojo deželo večkrat ponosno imenujejo v besedilu državne himne.

Najpomembnejši vzrok, da po svetu toliko pozornosti namenjajo ameriškim predsedniškim volitvam, je, da imajo ZDA predsedniški sistem. Ta daje prvemu možu izvršne oblasti toliko moči, kot mu je ne daje noben drug politični sistem; seveda je imajo še več v rokah voditelji v diktaturah in avtokracijah, ki jih je po svetu, s Kitajsko in Rusijo na čelu, še vedno dovolj, vendar jih ne gre šteti v isto kategorijo kakor demokracije. Zakaj so se torej Američani odločili, da bodo dali toliko moči v roke predsedniku in ne na primer parlamentu, ki bolje predstavlja interese volivcev? Za to se je treba odpraviti več kot dve stoletji v preteklost.

Ameriški politični sistem je zakoličila ustava. Sprejeli so jo jeseni leta 1787, veljati pa je začela spomladi 1789. Takrat so v Evropi, od koder je v Severno Ameriko prišla večina priseljencev, vladali monarhi, ki so se trkali po prsih, da jim oblast pripada po volji samega Stvarnika. Slovenija je takrat spadala v Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti, na katerega čelu je bil Jožef II., sin Marije Terezije. Bil je eden tako imenovanih razsvetljenih absolutistov. Uvajal je različne reforme, s katerimi je širil pravice podložnikov, vendar so bile te po širini in globini veliko ožje in plitvejše, kot so bile pravice državljanov ZDA.

Ti so si z novo ustavo določili, da jim ne bo vladal nekdo, ki se bo skliceval na Božjo voljo, ampak si bodo voditelja izvolili sami. Vsaka štiri leta.

Nekaj mesecev pred začetkom francoske revolucije, ki je bila prva znanilka tektonskih sprememb v političnih sistemih Evrope, so na drugi strani Atlantika dobili za tisti čas radikalno demokratično ureditev. Pri tem je treba poudariti, da je demokracija veljala, podobno kot v antičnih republikah, za manjšino prebivalstva, za odrasle moške. Ženske, še posebno pa temnopolti sužnji, ti največji madež na zgodovini ZDA, so seveda ostali zunaj kanalov odločanja.

Ameriška revolucija in ustava Združenih držav kot njena neposredna posledica sta bili izjemni še z enega vidika. V tistem času, konec 18. stoletja, namreč na svetu ni bilo kakšne druge, omembe vredne demokracije. Ustanovni očetje ZDA torej niso imeli nobenega zgleda, kako takšen sistem sploh deluje. Zato so rešitve napaberkovali iz najrazličnejših virov. Večinoma antičnih, zato je nova prestolnica Washington nepresenetljivo polna zgradb v slogu antičnih Aten in Rima, morda pa je k njihovi ureditvi nekaj pripomogla tudi davna zgodovina Slovencev, saj si je menda njihov posredni, elektorski način volitev predsednika zgled poiskal v ustoličevanju karantanskih knezov. Danes smešno arhaični elektorski sistem volitev je bil konec 18. stoletja tudi varovalka, da bi lahko vrhnji sloj družbe, če bi si ljudstvo za voditelja hotelo postaviti »neprimernega« človeka, po obvodu za predsednika postavil »primernejšo« osebo.

Ameriška politična ureditev se je, poleg tega da je bila radikalno demokratična za tisti čas, izkazala tudi za izjemno trdoživo. Za primerjavo: v drugi državi, ki je krenila po poti revolucionarnih sprememb, Franciji, so od leta 1789 doživeli dve kraljestvi, dve cesarstvi in pet republik, v ZDA pa še vedno shajajo z 223 let staro ustavo, dopolnjeno z le 27 amandmaji. Med njimi so nekateri prelomni, na primer za odpravo suženjstva in za uvedbo volilne pravice žensk, ter nekateri biseri bizarnosti, na primer 18. amandma, s katerim so prepovedali alkohol. Veljati je začel na začetku leta 1919, odpravili pa so ga z 21. amandmajem k ustavi 14 let pozneje.

V dobrih dveh stoletjih so bili ameriški predsedniki številni veliki možje. Tvegali so državljansko vojno za osvoboditev sužnjev, odločilno so pripomogli k izidu dveh svetovnih vojn, ki so jih zakuhali v Evropi. Seveda je bilo veliko tudi karikatur državnikov, najbolj svež primer je Obamov predhodnik.

Drugi – in od leta 1951, ko so dodali amandma o največ dveh predsedniških mandatih iste osebe, zadnji – mandat je priložnost, da se voditelj ZDA zapiše v zgodovino, med velike predsednike, saj lahko dela tisto, za kar misli, da je prav, ker ga ne skrbijo več naslednje volitve. Priložnost, da bi napolnil velike čevlje velikih predsednikov, bo gotovo poskušal izrabiti tudi Obama. Morda bo v drugem mandatu z zaprtjem taborišča v Guantanamu in končanjem tako imenovane vojne proti terorizmu oziroma njenih najbolj krvavih posledic, afganistanske in druge zalivske vojne, kar je podedoval od predhodnika, dokazal, da Nobelove nagrade za mir ni dobil nezasluženo. Izgubljena priložnost bi bila, če bi se eden najbolj sposobnih, izobraženih, razgledanih in tudi na tujem občudovanih ameriških predsednikov zapisal v zgodovino samo s tem, da je temnopolt.