Poniknimo

Tlačani pravijo, da so računi za odvajanje in čiščenja dežja s celjskih streh, ki jih je ta teden razposlal direktor mestnega vodovoda in komunale Marko Cvikl, neumnost. Knezi znajo jasno razložiti, da nova državna metodologija za izračun komunalnih cen davek na dež dovoljuje in da ga morajo plačevati le tlačani, ki so priključeni na mestno kanalizacijo. Torej?

Tudi za račune za odvažanje in predelovanje bioloških odpadkov, ki jih je direktor regijskega smetišča Marko Zidanšek tlačanom poslal prejšnji mesec, imajo knezi podobno racionalno razlago.

Oboje je značilen primer, kako EU in RS skrbita za svoje državljane. Bolj ko zanje skrbijo, več to tlačane stane. Kaj preostane tlačanom? Da skočijo iz hlač? To dosti ne bo pomagalo. Bolje bo, da začno varčevati. Nekateri so se tega že lotili.

Že na začetku januarja so tlačani celjskemu smetišču vrnili več kot tisoč zabojnikov za biološke odpadke in podpisali izjave, da jih bodo kompostirali doma. Kaj pa lahko storijo v zvezi z dežjem, ki pada na tlačanske strehe? Prvi mestni vodovodar sam ponuja rešitev: tlačanom, ki meteornih voda nimajo speljanih v kanal, ni treba nič plačati. Kdor dež spušča v kanalizacijo, mora torej le prežagati žlebove in dež razlivati po dvorišču, vrtu ali travniku.

S tem seveda ne bo konec domislic knezov iz obveznih javnih gospodarskih služb, ki so očitno obvezne le za tlačanske denarnice. Ko bodo vsi tlačani sami pridelovali kompost in sledili namenu davka na dež, namreč, da bodo vse padavinske vode čim dlje zadržali na površju, bodo knezi spet izračunali, da premalo zaslužijo. V Bruslju se bodo dogovorili za novo direktivo, v Ljubljani pa za novo metodologijo izračuna komunalnih cen, ki bo dovolila zaračunavanje sončnih ur. Če bo letos vreme bolj kislo in niti to ne bo zagotovilo dovolj zaslužka, pa bodo zaračunali oblačne dneve.

Takšna je tlačanska usoda. Dve desetletji so jih spodbujali, da so se priključili na kanalizacijo, desetletje so jih prepričevali v ločevanje odpadkov, zdaj pa so za vse to začeli izstavljati račune.

A klin se s klinom zbija in tlačani že prilagajajo gospodinjsko porabo. Če sta že zapovedana varovanje okolja, varčevanje in samopreskrba, delujejo v skladu s tem duhom. Mobilne telefone polnijo na delovnem mestu, v šoli in po bifejih. Pregorele žarnice nosijo v službe in jih menjujejo za dobre, domov pa kakor v časih socializma in ljudske akcije Nič nas ne sme presenetiti odnašajo toaletni papir in tekoče milo. Ob petkih zvečer se tlačanske družine tuširajo skupaj, ob delavnikih zjutraj šele zadnji član po obisku stranišča potegne vodo, po trije sosedje v blokih vrtajo luknje v stene, napeljujejo kable in si delijo kabelski priključek ...

Ko začno knezi izstavljati nove in višje račune, tlačani poniknejo v samozadostnost. Nenazadnje ta država, ta mesta, te komunalne službe niso na svetu zaradi knezov, so za tlačane. Ko jim nehajo zadovoljivo služiti, se jim tlačani odpovejo.